Page 281 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 281
časopis in njegovi bralci ...
skih perspektivah se pri medijskem konstruiranju občinstva zariše razloč-
na zaznava potrebne distinkcije na državljane in potrošnike. Iz izrek se da
izluščiti, da informatorji komparativno rabo medijev vidijo kot izhod pred
hegemono koncentracijo medijske moči, ki čedalje bolj zamegljuje večino
možnih ločnic med novicami in razvedrilom, v katerega mediji še vmešajo
malo izobraževanja. Razlike med tem, kar medijski konzument kot državl-
jan »mora vedeti« (izobraževalna funkcija medijev), in tem, kar medijski
konzument kot potrošnik »želi vedeti« (razvedrilna funkcija medijev), naši
informatorji očitno ne razumejo več le kot problem medijev, ampak kot
problem njihovih izbir. To je vsekakor ohrabrujoči uvid, ki kaže na to, da se
današnji medijski konzumenti vsak dan aktivno pogajajo z mediji za status
državljana in potrošnika. Ta perspektiva dopolnjuje naše naslednje vpra-
šanje, in sicer, ali mediji, ki so vir informacij naših informatorjev, spodbu-
jajo potrošništvo. Odgovori so bili v večinskem deležu skladno pritrdilni v
slogu »Seveda, na žalost, saj opažam, da imajo iz dneva v dan več oglasov«
(INFž25), hkrati pa so obetali različne strategije konzumentskega ozaveš-
čanja te vpetosti in vzpostavljanja osebnih rezistenc v visoko skomercializi-
rani medijski džungli: »Oglasom se človek danes pač ne more izogniti, jih pa
lahko vseeno razsoja z določeno distanco, če ima to moč nad svojim umom«
(INFž42). Domnevno privoljenje državljana, da ga mediji preobrazijo v ob-
jekt oglaševalske interakcije, ni enosmeren ali enostranski proces prilaga-
janja: večkratno se prilagajajo ne le oglaševalske agencije in medijska pod-
jetja, ampak tudi uporabniki medijev.
Informatorjem so bila zastavljena tudi vprašanja nekaterih povezanih
področij, in sicer, ali mediji, ki so njihov vir informacij, delajo za uveljavl-
janje ekonomskih interesov ozkih interesnih skupin in političnih strank.
Pridobljene izreke so bile pričakovano usklajene v svojih vrednostnih
orientacijah: »Težko je najti kakšen medij, ki bi bil zares čisto neodvisen od
raznoraznih vplivnežev. Se mi celo zdi, da se pri lokalnih časopisih tak vpliv
celo bolj vidi. Saj obstajajo bogatuni, s katerimi so novinarji ali pa uredniki
zlizani, in so nonstop notri potem in prodajajo svoje štorije o uspehu in dob-
roti.« (INFm41); »Vsaka oblast si želi podrediti medije, da se bo o njej nak-
lonjeno pisalo. Čeprav je razlika od medija do medija. Eni mediji so bolj hi-
gienični od drugih glede tega političnega vpliva. Eni se trudijo vsaj prikriti,
eni to počnejo vsem na očeh. Zgleden primer je revija Demokracija, ki je v
lasti SDS in piše o tej stranki in njihovem vodji le v superlativih. To je čis-
ta propaganda. To ni moj časopis, ga pa sem ter tja spremljam in se čudim.«
(INFž24); »Zagotovo delajo nekateri časopisi tudi za nekatere stranke. Saj če
281
skih perspektivah se pri medijskem konstruiranju občinstva zariše razloč-
na zaznava potrebne distinkcije na državljane in potrošnike. Iz izrek se da
izluščiti, da informatorji komparativno rabo medijev vidijo kot izhod pred
hegemono koncentracijo medijske moči, ki čedalje bolj zamegljuje večino
možnih ločnic med novicami in razvedrilom, v katerega mediji še vmešajo
malo izobraževanja. Razlike med tem, kar medijski konzument kot državl-
jan »mora vedeti« (izobraževalna funkcija medijev), in tem, kar medijski
konzument kot potrošnik »želi vedeti« (razvedrilna funkcija medijev), naši
informatorji očitno ne razumejo več le kot problem medijev, ampak kot
problem njihovih izbir. To je vsekakor ohrabrujoči uvid, ki kaže na to, da se
današnji medijski konzumenti vsak dan aktivno pogajajo z mediji za status
državljana in potrošnika. Ta perspektiva dopolnjuje naše naslednje vpra-
šanje, in sicer, ali mediji, ki so vir informacij naših informatorjev, spodbu-
jajo potrošništvo. Odgovori so bili v večinskem deležu skladno pritrdilni v
slogu »Seveda, na žalost, saj opažam, da imajo iz dneva v dan več oglasov«
(INFž25), hkrati pa so obetali različne strategije konzumentskega ozaveš-
čanja te vpetosti in vzpostavljanja osebnih rezistenc v visoko skomercializi-
rani medijski džungli: »Oglasom se človek danes pač ne more izogniti, jih pa
lahko vseeno razsoja z določeno distanco, če ima to moč nad svojim umom«
(INFž42). Domnevno privoljenje državljana, da ga mediji preobrazijo v ob-
jekt oglaševalske interakcije, ni enosmeren ali enostranski proces prilaga-
janja: večkratno se prilagajajo ne le oglaševalske agencije in medijska pod-
jetja, ampak tudi uporabniki medijev.
Informatorjem so bila zastavljena tudi vprašanja nekaterih povezanih
področij, in sicer, ali mediji, ki so njihov vir informacij, delajo za uveljavl-
janje ekonomskih interesov ozkih interesnih skupin in političnih strank.
Pridobljene izreke so bile pričakovano usklajene v svojih vrednostnih
orientacijah: »Težko je najti kakšen medij, ki bi bil zares čisto neodvisen od
raznoraznih vplivnežev. Se mi celo zdi, da se pri lokalnih časopisih tak vpliv
celo bolj vidi. Saj obstajajo bogatuni, s katerimi so novinarji ali pa uredniki
zlizani, in so nonstop notri potem in prodajajo svoje štorije o uspehu in dob-
roti.« (INFm41); »Vsaka oblast si želi podrediti medije, da se bo o njej nak-
lonjeno pisalo. Čeprav je razlika od medija do medija. Eni mediji so bolj hi-
gienični od drugih glede tega političnega vpliva. Eni se trudijo vsaj prikriti,
eni to počnejo vsem na očeh. Zgleden primer je revija Demokracija, ki je v
lasti SDS in piše o tej stranki in njihovem vodji le v superlativih. To je čis-
ta propaganda. To ni moj časopis, ga pa sem ter tja spremljam in se čudim.«
(INFž24); »Zagotovo delajo nekateri časopisi tudi za nekatere stranke. Saj če
281
