Page 308 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 308
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ne kreativnosti pri ustvarjanju in deljenju dobrin z drugimi. Zagovorniki
participatorne kulture so menili, da lahko tak model preoblikuje ekonom-
ska razmerja kulturnih izmenjav na način, da spremeni pričakovanja gle-
de družbenih, emocionalnih in moralnih naziranj v družbi. Participatorna
kultura naj bi potemtakem spodbujala demokratične ideale enakovredne-
ga dostopa, izražanja in predstavljanja. Spet drugi so svoj pristen zagovor
participatorne kulture opremili s privlačnostjo neodvisnosti od tradicio-
nalnega sistema produkcije in konsumpcije. Raziskovalci in zagovorniki
participatorne kulture so sestavili dolgo listo akademskih izrazov in klasi-
fikativov, s katerimi so skušali upodobiti raznolikost organizacijskih struk-
tur in produkcijskih modelov, ki sestavljajo družbeno zgradbo participa-
torne kulture. Tofflerjev »prosumer« (1980) je bil prvi, ki je identificiral
pojav aktivnega porabnika in zameglil ločnico med amaterskim in profe-
sionalnim producentom vsebin. Sledili so številni novi koncepti: »medij-
ski aktivci«, »inspiracijski potrošniki«, »konektorji«, »afinitetni prostori«,
»aktivno občinstvo«, »soustvarjanje«, »vsebina, ki jo generira uporabnik«,
»prosumerji in produserji«9 idr. Kljub začetnim obetom participatorne
kulture se je skepsa nekaterih okrog tega, da tudi takšne skupnosti lahko
poganja predvsem denar, izkazala za upravičeno. Youtubovski online video
model participatorne kulture lahko služi utopičnim idealom o demokra-
tizaciji kulturne produkcije in vzročni povezavi med tehnološko inovacijo,
ekonomskim interesom in pozitivno družbeno spremembo, toda le do do-
ločene mere. V proliferaciji akademskih diskurzov, ki so objektivirali nove
medije, tako obstajajo konkurenčne naracije glede narave novih medijev,
njihovih razmerij do drugih institucij kreativnih industrij ter njihovih re-
lativnih pozicij v sistemu kapitalizma. Nekateri so zato na participatorno
kulturo gledali kot na inherentno disruptiven pojav v odnosu do medijskih
industrij in njihovega hegemonega nadzora nad kulturno produkcijo in iz-
menjavo dobrin. Drugi so raje verjeli, da so participatorne priložnosti no-
vih medijev že vpotegnjene v sistem hegemone kapitalistične produkcije,
distribucije in konsumpcije. Kritiki ideala participatorne kulture poudarja-
jo kontinuitete med starimi in novimi medijskimi sistemi, zagotavljajoč, da
je participacija zgolj eden od aspektov novo razširjene porabniške izkušnje
pod okriljem dominantnega kapitalističnega modela delovanja medijev. Ta
»nova participacija« naj torej ne bi bila kakšno gonilo upora zoper hegemo-
nijo medijske industrije, ampak služi okrepitvi obstoječega dominantnega
9 Gl. Tadej Praprotnik, »Prihajajo prosumerji in produserji. Transformacije uporabniških
praks v novih medijih«, Monitor ISH, 2015, XVII(2): 47–69.
308
ne kreativnosti pri ustvarjanju in deljenju dobrin z drugimi. Zagovorniki
participatorne kulture so menili, da lahko tak model preoblikuje ekonom-
ska razmerja kulturnih izmenjav na način, da spremeni pričakovanja gle-
de družbenih, emocionalnih in moralnih naziranj v družbi. Participatorna
kultura naj bi potemtakem spodbujala demokratične ideale enakovredne-
ga dostopa, izražanja in predstavljanja. Spet drugi so svoj pristen zagovor
participatorne kulture opremili s privlačnostjo neodvisnosti od tradicio-
nalnega sistema produkcije in konsumpcije. Raziskovalci in zagovorniki
participatorne kulture so sestavili dolgo listo akademskih izrazov in klasi-
fikativov, s katerimi so skušali upodobiti raznolikost organizacijskih struk-
tur in produkcijskih modelov, ki sestavljajo družbeno zgradbo participa-
torne kulture. Tofflerjev »prosumer« (1980) je bil prvi, ki je identificiral
pojav aktivnega porabnika in zameglil ločnico med amaterskim in profe-
sionalnim producentom vsebin. Sledili so številni novi koncepti: »medij-
ski aktivci«, »inspiracijski potrošniki«, »konektorji«, »afinitetni prostori«,
»aktivno občinstvo«, »soustvarjanje«, »vsebina, ki jo generira uporabnik«,
»prosumerji in produserji«9 idr. Kljub začetnim obetom participatorne
kulture se je skepsa nekaterih okrog tega, da tudi takšne skupnosti lahko
poganja predvsem denar, izkazala za upravičeno. Youtubovski online video
model participatorne kulture lahko služi utopičnim idealom o demokra-
tizaciji kulturne produkcije in vzročni povezavi med tehnološko inovacijo,
ekonomskim interesom in pozitivno družbeno spremembo, toda le do do-
ločene mere. V proliferaciji akademskih diskurzov, ki so objektivirali nove
medije, tako obstajajo konkurenčne naracije glede narave novih medijev,
njihovih razmerij do drugih institucij kreativnih industrij ter njihovih re-
lativnih pozicij v sistemu kapitalizma. Nekateri so zato na participatorno
kulturo gledali kot na inherentno disruptiven pojav v odnosu do medijskih
industrij in njihovega hegemonega nadzora nad kulturno produkcijo in iz-
menjavo dobrin. Drugi so raje verjeli, da so participatorne priložnosti no-
vih medijev že vpotegnjene v sistem hegemone kapitalistične produkcije,
distribucije in konsumpcije. Kritiki ideala participatorne kulture poudarja-
jo kontinuitete med starimi in novimi medijskimi sistemi, zagotavljajoč, da
je participacija zgolj eden od aspektov novo razširjene porabniške izkušnje
pod okriljem dominantnega kapitalističnega modela delovanja medijev. Ta
»nova participacija« naj torej ne bi bila kakšno gonilo upora zoper hegemo-
nijo medijske industrije, ampak služi okrepitvi obstoječega dominantnega
9 Gl. Tadej Praprotnik, »Prihajajo prosumerji in produserji. Transformacije uporabniških
praks v novih medijih«, Monitor ISH, 2015, XVII(2): 47–69.
308
