Page 220 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 220
ŠTUDIJSKI VEČERI
čeških deželah),155 manjši del pa celo v Francijo,156 kjer je bil protestanti-
zem v določeni obliki dopuščan do leta 1685, ko je Ludvik XIV. preklical
nantski edikt.157 Nekateri izmed verskih beguncev iz notranjeavstrijskih
dežel plemiškega stanu so nato opravljali ugledne službe (tudi vojaške
in diplomatske) tudi na Švedskem, ki je bila med letoma 1630 in 1648 v
vojni s Habsburžani.158
V prihodnosti bi veljalo na podlagi imenjske knjige raziskati, koliko
posesti so imeli v zgornjem seznamu navedeni »eksilanti«. Ob tem je
treba še enkrat opozoriti na dejstvo, da so bila fidejkomisna posestva
po Ferdinandovem patentu izvzeta in jih ni bilo treba prodati. Mor-
da je velikost posesti vplivala tudi na spreobrnjenja. Auerspergi, ki so
imeli v deželi velike posesti, so se med letoma 1625 in 1627 spreobrnili
v katoliško vero,159 čeprav so bili vse do konca 16. stoletja eni glavnih
podpornikov protestantizma na Kranjskem.160 Zato je moral deželni
knez leta 1598 poslati posebno protireformacijsko komisijo na Turjak,
da je Auerspergom iztrgala župnijo Škocjan, kjer so ti vzdrževali prote-
stantskega predikanta.161
Nekateri protestantski plemiči pa so se s Kranjske odselili, še preden
je Ferdinand II. leta 1628 izdal svoj patent o konverziji ali izgonu.162
Kljub vsemu se je Ferdinandov dekret na terenu počasi izvajal in
kršitve plemstva so bile pogoste, zato je Ferdinand leta 1631 izdal še en
patent, tokrat izključno za Kranjsko.
155 Ogrski državni zbor je Ferdinanda odstavil in za ogrskega kralja 25. avgusta 1620
izvolil Bethlena Gaborja, ki se je na bojišču precej uspešno uprl Habsburžanom,
s katerimi je naposled sklenil mir v Mikulovu 31. decembra 1621. Bethlen se je sicer
odpovedal ogrskemu prestolu v korist Ferdinanda, vendar si je zagotovil posest nad
Transilvanijo ter predele Šlezije in Gornje Ogrske. Ferdinand je teden dni pozneje
ogrskim stanovom obljubil spoštovanje njihovih pravic, vključno z Dunajskim mirom,
državni zbor pa je nato izvolil luteranskega palatinskega grofa. (Kontler, Madžarska
zgodovina, str. 137–138)
156 Glej seznam.
157 Tüchle, Bouman, Braun, Zgodovina Cerkve 3, str. 211–213.
158 Glej: Thaler, Erbländische Protestanten, str. 261–283.
159 Historia annua, str. 101–107.
160 Glej: Voje, Odnos fevdalnih rodbin, str. 67–74.
161 Rajšp, Protireformacija, str. 208–209.
162 Glej opombo 15.
218
čeških deželah),155 manjši del pa celo v Francijo,156 kjer je bil protestanti-
zem v določeni obliki dopuščan do leta 1685, ko je Ludvik XIV. preklical
nantski edikt.157 Nekateri izmed verskih beguncev iz notranjeavstrijskih
dežel plemiškega stanu so nato opravljali ugledne službe (tudi vojaške
in diplomatske) tudi na Švedskem, ki je bila med letoma 1630 in 1648 v
vojni s Habsburžani.158
V prihodnosti bi veljalo na podlagi imenjske knjige raziskati, koliko
posesti so imeli v zgornjem seznamu navedeni »eksilanti«. Ob tem je
treba še enkrat opozoriti na dejstvo, da so bila fidejkomisna posestva
po Ferdinandovem patentu izvzeta in jih ni bilo treba prodati. Mor-
da je velikost posesti vplivala tudi na spreobrnjenja. Auerspergi, ki so
imeli v deželi velike posesti, so se med letoma 1625 in 1627 spreobrnili
v katoliško vero,159 čeprav so bili vse do konca 16. stoletja eni glavnih
podpornikov protestantizma na Kranjskem.160 Zato je moral deželni
knez leta 1598 poslati posebno protireformacijsko komisijo na Turjak,
da je Auerspergom iztrgala župnijo Škocjan, kjer so ti vzdrževali prote-
stantskega predikanta.161
Nekateri protestantski plemiči pa so se s Kranjske odselili, še preden
je Ferdinand II. leta 1628 izdal svoj patent o konverziji ali izgonu.162
Kljub vsemu se je Ferdinandov dekret na terenu počasi izvajal in
kršitve plemstva so bile pogoste, zato je Ferdinand leta 1631 izdal še en
patent, tokrat izključno za Kranjsko.
155 Ogrski državni zbor je Ferdinanda odstavil in za ogrskega kralja 25. avgusta 1620
izvolil Bethlena Gaborja, ki se je na bojišču precej uspešno uprl Habsburžanom,
s katerimi je naposled sklenil mir v Mikulovu 31. decembra 1621. Bethlen se je sicer
odpovedal ogrskemu prestolu v korist Ferdinanda, vendar si je zagotovil posest nad
Transilvanijo ter predele Šlezije in Gornje Ogrske. Ferdinand je teden dni pozneje
ogrskim stanovom obljubil spoštovanje njihovih pravic, vključno z Dunajskim mirom,
državni zbor pa je nato izvolil luteranskega palatinskega grofa. (Kontler, Madžarska
zgodovina, str. 137–138)
156 Glej seznam.
157 Tüchle, Bouman, Braun, Zgodovina Cerkve 3, str. 211–213.
158 Glej: Thaler, Erbländische Protestanten, str. 261–283.
159 Historia annua, str. 101–107.
160 Glej: Voje, Odnos fevdalnih rodbin, str. 67–74.
161 Rajšp, Protireformacija, str. 208–209.
162 Glej opombo 15.
218
