Page 222 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 222
ŠTUDIJSKI VEČERI
Sestava kranjskega deželnega zbora
in delež protestantskih »eksilantov«
Kranjski deželni stanovi so se popolnoma oblikovali in deželnozborska
praksa se je utekla do konca 15. stoletja. Od tedaj je deželni knez, ki je imel
izključno pravico sklicati deželni zbor, tega po navadi sklical enkrat na
leto.167 Struktura stanov se je nato ustalila v 16. stoletju med reformacijo
in kljub protireformaciji ter izgonu protestantskega plemstva z manjšimi
spremembami veljala do sredine 18. stoletja. Po oceni Matevža Koširja se
je struktura, ki so jo stanovi dobili med reformacijo, ohranila tudi potem,
ko je njihova politična moč upadla.168 Glede na tri sezname kranjskih de-
želanov, nastalih okvirno med letoma 1577 in 1610, bi dežela lahko imela
približno 132 deželanov (vendar je ta številka najbrž nekoliko previsoka),
ki so se delili v štiri kurije; prvo kurijo so predstavljali prelati, v drugi in
tretji kuriji je bilo deželno plemstvo, in sicer gospodje (višje plemstvo) v
drugi kuriji ter vitezi in oprode (nižje plemstvo) v tretji kuriji, četrto kurijo
so sestavljali predstavniki deželnoknežjih mest.169
Vendar se deželnega zbora zaradi stroškov potovanja v Ljubljano
nikoli niso udeleževali vsi upravičenci – deželani,170 Matevž Košir oce-
njuje, da se je deželnih zborov v drugi polovici 16. stoletja udeleževalo
v povprečju 50 deželanov. Večje število članov stanov se je v Ljubljani
praviloma zbralo ob dednih poklonitvah.171 Tako je ohranjen podatek,
da se je leta 1652, ko se je Kranjska poklonila komisarju Ferdinanda IV.,
v Ljubljani zbralo 125 deželanov.172
Popis stanov 1577
Prvi seznam, ki je relevanten za obravnavano obdobje, je nastal leta
1577 in ga je nato v 17. stoletju verjetno iz starejše predloge prepisal
167 Nared, Dežela-knez-stanovi, str. 211.
168 Košir, Stanovska uprava, str. 5.
169 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 204–205.
170 Deželan – član deželnih stanov (Landmann, Landleute). Vilfan, Pravna zgodovina,
str. 204.
171 Košir, Stanovska uprava, str. 27.
172 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 419–427.
220
Sestava kranjskega deželnega zbora
in delež protestantskih »eksilantov«
Kranjski deželni stanovi so se popolnoma oblikovali in deželnozborska
praksa se je utekla do konca 15. stoletja. Od tedaj je deželni knez, ki je imel
izključno pravico sklicati deželni zbor, tega po navadi sklical enkrat na
leto.167 Struktura stanov se je nato ustalila v 16. stoletju med reformacijo
in kljub protireformaciji ter izgonu protestantskega plemstva z manjšimi
spremembami veljala do sredine 18. stoletja. Po oceni Matevža Koširja se
je struktura, ki so jo stanovi dobili med reformacijo, ohranila tudi potem,
ko je njihova politična moč upadla.168 Glede na tri sezname kranjskih de-
želanov, nastalih okvirno med letoma 1577 in 1610, bi dežela lahko imela
približno 132 deželanov (vendar je ta številka najbrž nekoliko previsoka),
ki so se delili v štiri kurije; prvo kurijo so predstavljali prelati, v drugi in
tretji kuriji je bilo deželno plemstvo, in sicer gospodje (višje plemstvo) v
drugi kuriji ter vitezi in oprode (nižje plemstvo) v tretji kuriji, četrto kurijo
so sestavljali predstavniki deželnoknežjih mest.169
Vendar se deželnega zbora zaradi stroškov potovanja v Ljubljano
nikoli niso udeleževali vsi upravičenci – deželani,170 Matevž Košir oce-
njuje, da se je deželnih zborov v drugi polovici 16. stoletja udeleževalo
v povprečju 50 deželanov. Večje število članov stanov se je v Ljubljani
praviloma zbralo ob dednih poklonitvah.171 Tako je ohranjen podatek,
da se je leta 1652, ko se je Kranjska poklonila komisarju Ferdinanda IV.,
v Ljubljani zbralo 125 deželanov.172
Popis stanov 1577
Prvi seznam, ki je relevanten za obravnavano obdobje, je nastal leta
1577 in ga je nato v 17. stoletju verjetno iz starejše predloge prepisal
167 Nared, Dežela-knez-stanovi, str. 211.
168 Košir, Stanovska uprava, str. 5.
169 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 204–205.
170 Deželan – član deželnih stanov (Landmann, Landleute). Vilfan, Pravna zgodovina,
str. 204.
171 Košir, Stanovska uprava, str. 27.
172 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 419–427.
220
