Page 216 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 216
ŠTUDIJSKI VEČERI
Kakšna je bila vloga GAW pri vsem tem dogajanju? Naslov prispevka
– podajmo si roke in srca – dobro povzema različne razsežnosti pove-
zanosti GAW z lokalnimi verniki: pomoč je namreč prihajala na osnovi
protestantske vzajemnosti in sočutja kot tolažba in spodbuda soverni-
kov pa tudi kot praktična pomoč. GAW je, poleg podpore na verskem
področju, pomagal tudi v zelo praktičnem smislu. Cerkvene stavbe,
kapele, šole, stanovanjske stavbe za duhovnike itn., ki še danes stojijo, so
rezultat sočutja in solidarnosti protestantov z različnih koncev Evrope.
Člani centralnega upravnega odbora so tako v nekem pismu maribor-
ski cerkveni občini leta 1912 sami sebe imenovali soverniki in soborci
(Glaubensgenossen und Mitkämpfer).
Za finančno plat podpore je veljala značilna nemška natančnost in
strogost. Čeprav ta plat nikakor ni bila edina, je finančna podpora ven-
darle tvorila najpomembnejši del dejavnosti GAW. Pri tem pa GAW
ni dajal zlahka: ljubljanska cerkvena občina je na primer morala naj
prej najti podporo iz drugih virov in dokazati, da je že pričela delati na
konkretnih načrtih za šolo. Po drugi strani pa so v težkih razmerah po
potresu ali med vojno bili zelo razumevajoči in pogosto sami od sebe ter
mimo zapletenih birokratskih postopkov povišali pomoč. Izkazalo se je,
da je povezanost, ki so jo vzpostavili, pogosto presegala finančna poročila
in pričakovanja, o čemer pričajo osebni stiki (npr. Heimann, G. May) in
zanimanje s strani GAW. Cerkvene občine s finančnimi potrebami pa
niso bile zgolj pasivni prejemniki, temveč tudi same radodarni akterji,
ki so redno delale nabirke za pomoč drugim. Na ta način ni prišlo do
asimetričnih odnosov, saj niso darovale le bogatejše cerkve iz dežel z
večinsko protestantskim prebivalstvom, temveč tudi tiste v diaspori, in
tako se je razvila cela mreža solidarnosti v Evropi. Na ta način se tudi med
prejemniki ni razvijala le hvaležnost, ampak tudi občutek povezanosti z
drugimi protestantskimi kristjani.
Prizadevanje h krepitvi socialnega položaja protestantov v opoziciji
do katoličanov je v več mestih hkrati pomenilo krepitev položaja Nemcev.
Toda lokalne cerkve, ki so to zavestno tako povezovale in svojo nemško
identiteto močno poudarjale, so navadno že bile vključene v družbeno-
-politična gibanja, na čelu s svojim vplivnim duhovnikom, kot v primeru
Maribora ali Celja na prehodu iz 19. v 20. stoletje.
214
Kakšna je bila vloga GAW pri vsem tem dogajanju? Naslov prispevka
– podajmo si roke in srca – dobro povzema različne razsežnosti pove-
zanosti GAW z lokalnimi verniki: pomoč je namreč prihajala na osnovi
protestantske vzajemnosti in sočutja kot tolažba in spodbuda soverni-
kov pa tudi kot praktična pomoč. GAW je, poleg podpore na verskem
področju, pomagal tudi v zelo praktičnem smislu. Cerkvene stavbe,
kapele, šole, stanovanjske stavbe za duhovnike itn., ki še danes stojijo, so
rezultat sočutja in solidarnosti protestantov z različnih koncev Evrope.
Člani centralnega upravnega odbora so tako v nekem pismu maribor-
ski cerkveni občini leta 1912 sami sebe imenovali soverniki in soborci
(Glaubensgenossen und Mitkämpfer).
Za finančno plat podpore je veljala značilna nemška natančnost in
strogost. Čeprav ta plat nikakor ni bila edina, je finančna podpora ven-
darle tvorila najpomembnejši del dejavnosti GAW. Pri tem pa GAW
ni dajal zlahka: ljubljanska cerkvena občina je na primer morala naj
prej najti podporo iz drugih virov in dokazati, da je že pričela delati na
konkretnih načrtih za šolo. Po drugi strani pa so v težkih razmerah po
potresu ali med vojno bili zelo razumevajoči in pogosto sami od sebe ter
mimo zapletenih birokratskih postopkov povišali pomoč. Izkazalo se je,
da je povezanost, ki so jo vzpostavili, pogosto presegala finančna poročila
in pričakovanja, o čemer pričajo osebni stiki (npr. Heimann, G. May) in
zanimanje s strani GAW. Cerkvene občine s finančnimi potrebami pa
niso bile zgolj pasivni prejemniki, temveč tudi same radodarni akterji,
ki so redno delale nabirke za pomoč drugim. Na ta način ni prišlo do
asimetričnih odnosov, saj niso darovale le bogatejše cerkve iz dežel z
večinsko protestantskim prebivalstvom, temveč tudi tiste v diaspori, in
tako se je razvila cela mreža solidarnosti v Evropi. Na ta način se tudi med
prejemniki ni razvijala le hvaležnost, ampak tudi občutek povezanosti z
drugimi protestantskimi kristjani.
Prizadevanje h krepitvi socialnega položaja protestantov v opoziciji
do katoličanov je v več mestih hkrati pomenilo krepitev položaja Nemcev.
Toda lokalne cerkve, ki so to zavestno tako povezovale in svojo nemško
identiteto močno poudarjale, so navadno že bile vključene v družbeno-
-politična gibanja, na čelu s svojim vplivnim duhovnikom, kot v primeru
Maribora ali Celja na prehodu iz 19. v 20. stoletje.
214
