Page 211 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 211
ANGELA ILIĆ
pričela nova reformacija, toda gibanje ni dosegalo navadnega ljudstva,
širilo se je le znotraj zgornjih družbenih slojev. Temu obdobju naj bi po
prvi svetovni vojni sledil »prevrat«, po katerem je izobraženstvo Slovenijo
zapustilo, cerkvene občine pa izgubile 50–60 odstotkov svojega članstva
(G. May 1927, 17). Takole pa ta razvoj razlaga: »Več kot pol stoletja je
bilo tole nemštvo vseskozi politizirano: vztrajalo je v neprestanem boju
za nacionalno samoohranitev. Za obrambo je šlo, ne za napad. In vendar
je potreba po spokojnem miru tudi tukaj bila močna, toda nevtralnosti
ni bilo.« (G. May 1927, 12)
Videli smo, da so se cerkvene občine vendarle tudi socialno širile:
vključevale so vse večji odstotek pripadnikov nižjih družbenih slojev, kar
je deloma bila posledica industrializacije. Kar zadeva povezave z GAW
pa so se skozi korespondenco in pomoč razvijale tudi osebne vezi. Ni šlo
zgolj za uradno korespondenco, zasledimo lahko tudi človeško toplino,
npr. med Centralnim upravnim odborom in predsednikom ljubljanske
cerkvene občine Gustavom Heimannom, ki je Centralni upravni odbor
povabil na poroko svoje hčere. Njegova osmrtnica iz leta 1870 se tudi
nahaja med ohranjenim arhivskim gradivom. GAW se ga je spomnil v
svojem katalogu (zelo redko so koga sploh poimensko omenili): »Za-
služni ustanovitelj te skupnosti […] Skupnost je z njim izgubila velikega
podpornika.« (Unterstützungs-Auszüge 1871, 581)51
4. Prekmurje
V Prekmurju sta reformacija in protestantizem pustila številne kul-
turno-literarne sledi. Leta 1573 je v Lendavi delovala potujoča tiskarna
Rudolpha Hoffhalterja, ki je natisnila tri knjige reformatorja Györgya
Kultsárja v madžarščini. Leta 1715 pa je v Halleju izšla prva knjiga evan-
geličanskega duhovnika Franca Temlina v prekmurščini. Nato je v 50.
letih 18. stol. Števan Küzmič izdal več knjig v prekmurščini, med njimi
abecednik, Novo zavezo in katekizem. Prekmurje je bilo del Ogrske, zato
so evangeličanske cerkvene občine v 19. in zgodnjem 20. stol. pripadale
51 EZA 200/1/4246.
209
pričela nova reformacija, toda gibanje ni dosegalo navadnega ljudstva,
širilo se je le znotraj zgornjih družbenih slojev. Temu obdobju naj bi po
prvi svetovni vojni sledil »prevrat«, po katerem je izobraženstvo Slovenijo
zapustilo, cerkvene občine pa izgubile 50–60 odstotkov svojega članstva
(G. May 1927, 17). Takole pa ta razvoj razlaga: »Več kot pol stoletja je
bilo tole nemštvo vseskozi politizirano: vztrajalo je v neprestanem boju
za nacionalno samoohranitev. Za obrambo je šlo, ne za napad. In vendar
je potreba po spokojnem miru tudi tukaj bila močna, toda nevtralnosti
ni bilo.« (G. May 1927, 12)
Videli smo, da so se cerkvene občine vendarle tudi socialno širile:
vključevale so vse večji odstotek pripadnikov nižjih družbenih slojev, kar
je deloma bila posledica industrializacije. Kar zadeva povezave z GAW
pa so se skozi korespondenco in pomoč razvijale tudi osebne vezi. Ni šlo
zgolj za uradno korespondenco, zasledimo lahko tudi človeško toplino,
npr. med Centralnim upravnim odborom in predsednikom ljubljanske
cerkvene občine Gustavom Heimannom, ki je Centralni upravni odbor
povabil na poroko svoje hčere. Njegova osmrtnica iz leta 1870 se tudi
nahaja med ohranjenim arhivskim gradivom. GAW se ga je spomnil v
svojem katalogu (zelo redko so koga sploh poimensko omenili): »Za-
služni ustanovitelj te skupnosti […] Skupnost je z njim izgubila velikega
podpornika.« (Unterstützungs-Auszüge 1871, 581)51
4. Prekmurje
V Prekmurju sta reformacija in protestantizem pustila številne kul-
turno-literarne sledi. Leta 1573 je v Lendavi delovala potujoča tiskarna
Rudolpha Hoffhalterja, ki je natisnila tri knjige reformatorja Györgya
Kultsárja v madžarščini. Leta 1715 pa je v Halleju izšla prva knjiga evan-
geličanskega duhovnika Franca Temlina v prekmurščini. Nato je v 50.
letih 18. stol. Števan Küzmič izdal več knjig v prekmurščini, med njimi
abecednik, Novo zavezo in katekizem. Prekmurje je bilo del Ogrske, zato
so evangeličanske cerkvene občine v 19. in zgodnjem 20. stol. pripadale
51 EZA 200/1/4246.
209
