Page 214 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 214
kronika
iskreni in damo roko na srce, potem lahko rečemo, da je bilo takrat še
težje odgovarjati na takšna vprašanja. In zakaj se situacija ni v dva tisoč
letih spremenila? Cerkve so se na najrazličnejše načine trudile in se še
trudijo ljudem približati vero. Marsikdo se je držal Pavlovega napotka,
ki pravi, »Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne
za ljudi« ali »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavo
hlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe,« pa
se nam zdi, da je vse zaman.
Kljub izzivom, ki jih ta poklic prinaša, ali ravno zaradi teh izzivov
sem si izbral omenjene svetopisemske besede kot nekakšen uvod v svo-
je duhovno službovanje v tej cerkveni občini. In zakaj ravno ta svetopi-
semski odlomek?
Besede apostola Pavla so me nagovorile z dveh vidikov. Prvi je, da
je v teh besedah zaznati skromnost v obliki hvaležnosti za izraženo za
upanje. Pri Pavlu seveda ne gre za neiskreno hvaležnost, ampak se Pavel
globoko zaveda dejstva, da je zaupanje eno od temeljev človeške eksis-
tence in njegovega delovanja v družbenem, verskem, političnem ali
k akšnem drugem okolju. Pavel v teh besedah neposredno izraža tudi
svojo šibkost, ki je eden od pogojev, da se ljudje zbližamo, pa naj se to
sliši še kako zapleteno. Ljudje z odkritim priznanjem svojih napak ka-
žemo svojo človeškost in s tem omogočamo boljšo medsebojno komu-
nikacijo in pripravljenost zbliževanja. To pa seveda ne pomeni, da smo
kakor koli manj vredni. Nasprotno, to pomeni, da smo se sposobni za-
vedati svojih omejitev. Tako kot Pavel smo tudi mi potrebni zaupanja.
Pavel je to zaupanje našel pri Kristusu in ga je dojemal kot potrditev. In
česa si ljudje bolj želimo kot potrditve? Ali ni ravno občutek koristnosti
tisti, ki nas napolnjuje s pozitivnimi občutki? Ali ne stremimo ravno k
temu? A po drugi strani se vprašajmo, od koga si najbolj želimo zaupan
ja in v koga zaupamo?
Dragi zbrani v hiši molitve in miru. Verjetno nas je veliko, ki bi ta-
koj na začetku rekli, da najbolj zaupamo svojim bližnjim. Prav je tako
in to je zelo razveseljivo. A v različnih okoliščinah moramo zaupati raz-
ličnim ljudem. Velikokrat se znajdemo v situaciji, ko moramo zaupati
sosedu, svojemu nadrejenemu, sodelavcu, prijatelju ali včasih celo po-
212
iskreni in damo roko na srce, potem lahko rečemo, da je bilo takrat še
težje odgovarjati na takšna vprašanja. In zakaj se situacija ni v dva tisoč
letih spremenila? Cerkve so se na najrazličnejše načine trudile in se še
trudijo ljudem približati vero. Marsikdo se je držal Pavlovega napotka,
ki pravi, »Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne
za ljudi« ali »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavo
hlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe,« pa
se nam zdi, da je vse zaman.
Kljub izzivom, ki jih ta poklic prinaša, ali ravno zaradi teh izzivov
sem si izbral omenjene svetopisemske besede kot nekakšen uvod v svo-
je duhovno službovanje v tej cerkveni občini. In zakaj ravno ta svetopi-
semski odlomek?
Besede apostola Pavla so me nagovorile z dveh vidikov. Prvi je, da
je v teh besedah zaznati skromnost v obliki hvaležnosti za izraženo za
upanje. Pri Pavlu seveda ne gre za neiskreno hvaležnost, ampak se Pavel
globoko zaveda dejstva, da je zaupanje eno od temeljev človeške eksis-
tence in njegovega delovanja v družbenem, verskem, političnem ali
k akšnem drugem okolju. Pavel v teh besedah neposredno izraža tudi
svojo šibkost, ki je eden od pogojev, da se ljudje zbližamo, pa naj se to
sliši še kako zapleteno. Ljudje z odkritim priznanjem svojih napak ka-
žemo svojo človeškost in s tem omogočamo boljšo medsebojno komu-
nikacijo in pripravljenost zbliževanja. To pa seveda ne pomeni, da smo
kakor koli manj vredni. Nasprotno, to pomeni, da smo se sposobni za-
vedati svojih omejitev. Tako kot Pavel smo tudi mi potrebni zaupanja.
Pavel je to zaupanje našel pri Kristusu in ga je dojemal kot potrditev. In
česa si ljudje bolj želimo kot potrditve? Ali ni ravno občutek koristnosti
tisti, ki nas napolnjuje s pozitivnimi občutki? Ali ne stremimo ravno k
temu? A po drugi strani se vprašajmo, od koga si najbolj želimo zaupan
ja in v koga zaupamo?
Dragi zbrani v hiši molitve in miru. Verjetno nas je veliko, ki bi ta-
koj na začetku rekli, da najbolj zaupamo svojim bližnjim. Prav je tako
in to je zelo razveseljivo. A v različnih okoliščinah moramo zaupati raz-
ličnim ljudem. Velikokrat se znajdemo v situaciji, ko moramo zaupati
sosedu, svojemu nadrejenemu, sodelavcu, prijatelju ali včasih celo po-
212
