Page 213 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 213
umestitev aleksandra erniše
jema vero v Boga, kaj mu ta prinaša in kako si zanjo prizadeva. Na drugi
strani pa neutrudno opogumlja k veri, ko pravi: »Hrepenim namreč po
tem, da bi vas videl in vam posredoval kakšen duhoven dar milosti, ki
naj vas utrdi, ali bolje rečeno, da bi se sam okrepil med vami, ko bom z
vami sodoživljal vero, ki je skupna vam in meni.« Da je Pavel imel izje-
men občutek za občestvo in skrb zanj, lahko sklepamo tudi iz pozdrav-
nih besed, ki jim je bil tako zvest. S temi besedami se v evangeličansko-
-luteranskih cerkvah skoraj vsako nedeljo začne pridiga. Čeprav smo
jih tudi danes že slišali, jih ponovimo še enkrat. Tako zvenijo v pismu
Rimljanom: »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda
Jezusa Kristusa.« Ta pozdrav je postal tudi razpoznavni znak Pavlovih
pisem in brez takega uvoda si njegovih pisem ne znamo predstavljati. Ob
resnejšem premisleku se lahko zavemo, da ti pozdravi nosijo v sebi glo-
boko sporočilnost, in to je skrb za tistega, ki je v stiski, in njegovo opo-
gumljanje k zvestobi do svoje vere. Zakaj vam toliko govorim o Pavlu?
Pavlova pisma so kot nekakšna biografija, iz katere lahko črpamo zelo
konkretne stvari, kajti v njih o sebi spregovori zelo iskreno in odprto.
Velikokrat je zelo konkreten in jasen, z najrazličnejšimi mislimi in na-
potki. Na koncu pa je hvaležen Gospodu, da mu je dal moč za to služ-
bo in mu pri tem zaupal.
Kako pa je z nami? Koliko smo mi iskreni pri opravljanju nam za
upane službe? Smo odkriti? Smo konkretni? Smo zaupanja vredni? Taka
vprašanja bi si morali postavljati vsi. Taka vprašanja si postavljam tudi
jaz danes, ko začenjam novo pot med ljudmi, ki so me lepo in prijazno
sprejeli v svojo sredo ter mi izkazali zaupanje. Na nek način je vsak, ki
skrbi za duhovnost, pa naj si bo to v obliki prevzema cerkvene občine
ali kako drugače, prevzel to tako imenovano »apostolsko« poslanstvo.
V današnjem času več ne govorimo, da imamo apostole ali preroke,
temveč se srečujemo z ljudmi, ki skrbijo za duhovno plat posameznika.
Torej duhovnice in duhovnike. Ta služba ali ta poklic pa se v sodobnem
času sooča z veliko izzivi in še veliko se jih obeta. Na eni strani je to ne-
nehno samospraševanje, kako in na kak način najbolj približati vero
ljudem, na drugi strani pa, kaj mi vera pomeni osebno. A naj nam bo v
uteho in pogum, da v času apostola Pavla ni bilo nič drugače. Če smo
211
jema vero v Boga, kaj mu ta prinaša in kako si zanjo prizadeva. Na drugi
strani pa neutrudno opogumlja k veri, ko pravi: »Hrepenim namreč po
tem, da bi vas videl in vam posredoval kakšen duhoven dar milosti, ki
naj vas utrdi, ali bolje rečeno, da bi se sam okrepil med vami, ko bom z
vami sodoživljal vero, ki je skupna vam in meni.« Da je Pavel imel izje-
men občutek za občestvo in skrb zanj, lahko sklepamo tudi iz pozdrav-
nih besed, ki jim je bil tako zvest. S temi besedami se v evangeličansko-
-luteranskih cerkvah skoraj vsako nedeljo začne pridiga. Čeprav smo
jih tudi danes že slišali, jih ponovimo še enkrat. Tako zvenijo v pismu
Rimljanom: »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda
Jezusa Kristusa.« Ta pozdrav je postal tudi razpoznavni znak Pavlovih
pisem in brez takega uvoda si njegovih pisem ne znamo predstavljati. Ob
resnejšem premisleku se lahko zavemo, da ti pozdravi nosijo v sebi glo-
boko sporočilnost, in to je skrb za tistega, ki je v stiski, in njegovo opo-
gumljanje k zvestobi do svoje vere. Zakaj vam toliko govorim o Pavlu?
Pavlova pisma so kot nekakšna biografija, iz katere lahko črpamo zelo
konkretne stvari, kajti v njih o sebi spregovori zelo iskreno in odprto.
Velikokrat je zelo konkreten in jasen, z najrazličnejšimi mislimi in na-
potki. Na koncu pa je hvaležen Gospodu, da mu je dal moč za to služ-
bo in mu pri tem zaupal.
Kako pa je z nami? Koliko smo mi iskreni pri opravljanju nam za
upane službe? Smo odkriti? Smo konkretni? Smo zaupanja vredni? Taka
vprašanja bi si morali postavljati vsi. Taka vprašanja si postavljam tudi
jaz danes, ko začenjam novo pot med ljudmi, ki so me lepo in prijazno
sprejeli v svojo sredo ter mi izkazali zaupanje. Na nek način je vsak, ki
skrbi za duhovnost, pa naj si bo to v obliki prevzema cerkvene občine
ali kako drugače, prevzel to tako imenovano »apostolsko« poslanstvo.
V današnjem času več ne govorimo, da imamo apostole ali preroke,
temveč se srečujemo z ljudmi, ki skrbijo za duhovno plat posameznika.
Torej duhovnice in duhovnike. Ta služba ali ta poklic pa se v sodobnem
času sooča z veliko izzivi in še veliko se jih obeta. Na eni strani je to ne-
nehno samospraševanje, kako in na kak način najbolj približati vero
ljudem, na drugi strani pa, kaj mi vera pomeni osebno. A naj nam bo v
uteho in pogum, da v času apostola Pavla ni bilo nič drugače. Če smo
211
