Page 38 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 38
razprave, študije
1998, 567–74) ter uspehov vojske Katoliške lige po vodstvom Johanna
T'Serclaesa von Tillyja in Spinolovih španskih čet vsak dan večja. Vojna,
ki je po zmagah orožja obojih Habsburžanov in njihovih zaveznikov
skoraj zamrla, se je ponovno prebudila z vso močjo – a to pot je bila na
obeh straneh povsem odkrito kontinentalna zadeva. Ob koncu novem-
bra 1625 je namreč Danska v Haagu sklenila zvezo z unijo dveh kron
(angleške in škotske) na Britanskem otočju in Nizozemsko republiko
ter podprla protestantske kneževine in mesta v Svetem rimskem ce-
sarstvu (Wilson 2010b, 92–95). Katoličani so se znašli v težavah, saj je
Kristjan IV. razpolagal z znatnimi silami, pa tudi preskrbo je imel ure-
jeno. V času najemnikov je bilo to za učinkovitost armade na bojnem
polju zelo pomembno.
Če so se do danske intervencije nekateri luteranski vladarji z vztra-
janjem pri določbah augsburškega verskega miru uspeli izogniti sovraž
nostim, je bilo poslej drugače: vojna je zaradi svojega povsem očitnega
mednarodnega značaja od čedalje več knezov v Cesarstvu – torej na nje-
nem osrednjem bojišču – terjala izbiro strani. Danski poseg, ki je cono
neposrednega merjenja moči z orožjem spet potisnil proti jugu, je od
slehernega vpletenega akterja terjal mobilizacijo vseh moči. Ferdinand
II. se je znašel v zagatnem položaju: dejansko je bil njegov dvor po-
doben tistemu iz antologijskega prizora v drugem delu Goethejevega
Fausta, v katerem pomanjkanje finančnih sredstev grozi, da bo ohro-
milo vojne napore. A sovražnosti se zaradi deficita komajkdaj ustavijo.
Pri Goetheju za to poskrbi Mefisto, ki svetuje natisniti papirnati denar,
za katerim stojijo bogastva pod zemljo22 – ki so sicer vladarjeva dome-
na –, pri Ferdinandu II. pa Albreht von Wallenstein/Valdštejn. Sprva ne
posebej ugleden češki plemič, ki je bil v otroštvu, mladosti in študijskih
letih evangeličan, pa je potem v spremenjeni konjunkturi postal katoli-
čan in se kot tak leta 1618 tudi uprl protestantskim moravskim stanovom
(Findeisen 1998, 265), razume, da se vojna financira drugače kot ostale
dejavnosti – hkrati pa lahko ima enak končni cilj, tj. ustvarjanje dobič-
ka ali vsaj rentabilnost.
22 Gre za drugi prizor prvega dejanja drugega dela Fausta. Prim. Goethe 1999, 255–
66; 297–304.
36
1998, 567–74) ter uspehov vojske Katoliške lige po vodstvom Johanna
T'Serclaesa von Tillyja in Spinolovih španskih čet vsak dan večja. Vojna,
ki je po zmagah orožja obojih Habsburžanov in njihovih zaveznikov
skoraj zamrla, se je ponovno prebudila z vso močjo – a to pot je bila na
obeh straneh povsem odkrito kontinentalna zadeva. Ob koncu novem-
bra 1625 je namreč Danska v Haagu sklenila zvezo z unijo dveh kron
(angleške in škotske) na Britanskem otočju in Nizozemsko republiko
ter podprla protestantske kneževine in mesta v Svetem rimskem ce-
sarstvu (Wilson 2010b, 92–95). Katoličani so se znašli v težavah, saj je
Kristjan IV. razpolagal z znatnimi silami, pa tudi preskrbo je imel ure-
jeno. V času najemnikov je bilo to za učinkovitost armade na bojnem
polju zelo pomembno.
Če so se do danske intervencije nekateri luteranski vladarji z vztra-
janjem pri določbah augsburškega verskega miru uspeli izogniti sovraž
nostim, je bilo poslej drugače: vojna je zaradi svojega povsem očitnega
mednarodnega značaja od čedalje več knezov v Cesarstvu – torej na nje-
nem osrednjem bojišču – terjala izbiro strani. Danski poseg, ki je cono
neposrednega merjenja moči z orožjem spet potisnil proti jugu, je od
slehernega vpletenega akterja terjal mobilizacijo vseh moči. Ferdinand
II. se je znašel v zagatnem položaju: dejansko je bil njegov dvor po-
doben tistemu iz antologijskega prizora v drugem delu Goethejevega
Fausta, v katerem pomanjkanje finančnih sredstev grozi, da bo ohro-
milo vojne napore. A sovražnosti se zaradi deficita komajkdaj ustavijo.
Pri Goetheju za to poskrbi Mefisto, ki svetuje natisniti papirnati denar,
za katerim stojijo bogastva pod zemljo22 – ki so sicer vladarjeva dome-
na –, pri Ferdinandu II. pa Albreht von Wallenstein/Valdštejn. Sprva ne
posebej ugleden češki plemič, ki je bil v otroštvu, mladosti in študijskih
letih evangeličan, pa je potem v spremenjeni konjunkturi postal katoli-
čan in se kot tak leta 1618 tudi uprl protestantskim moravskim stanovom
(Findeisen 1998, 265), razume, da se vojna financira drugače kot ostale
dejavnosti – hkrati pa lahko ima enak končni cilj, tj. ustvarjanje dobič-
ka ali vsaj rentabilnost.
22 Gre za drugi prizor prvega dejanja drugega dela Fausta. Prim. Goethe 1999, 255–
66; 297–304.
36
