Page 70 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 70
razprave, študije
Sklepna beseda
Vojska ni bila le področje, na katerem so se lahko že zgodaj in potem
v 19. stoletju emancipirale manjšine, kot so bili evangeličani ali Judje;29
bila je celo model za obravnavanje manjšin sploh. Že pred uradno tole-
rančno zakonodajo je bila v njej urejena toleranca ne le de facto, temveč
od srede 18. stoletja dalje celo de iure. Motiv za to zgodnjo toleranco ni
bila toliko ideja tolerance sama po sebi, ampak pragmatična drža, osre-
dotočena na vojaško učinkovitost in skrb, da bi preprečevali konflikte
znotraj oboroženih sil.
Nota bene: tudi določbe Protestantskega patenta iz leta 186130 so bile v
vojski uporabljene, še preden je ta stopil v veljavo, in sicer z zgraditvijo
prve evangeličanske garnizonske cerkve na Dunaju (gl. Trauner 2005).
Ob koncu monarhije je lahko katoliško-konservativni general Edmund
Glaise-Horstenau (1882–1946) pripomnil (1980–88, 1:293), da »je bila
verska strpnost […] posebna značilnost cesarske armade«31. Pravilnik
službe za vojsko (Dienst-Reglement [1873] 1888, § 2, 13) je določal, da »ne
sme vojak nikdar prizadeti spoštovanja, ki gre vsakemu religioznemu
prepričanju«.
Vendar pa bi bilo evforično obravnavanje Tolerančnega patenta zgre-
šeno – pri njem je šlo za strpnost, ne za enako obravnavo. »[C]esarska
politika […] evangeličanom ni bila naklonjena« še dolga desetletja. Za
časa cesarja Franza II. (1768–1835) so bili vidiki neenakega (neparitetne-
ga) obravnavanja očitni (Schima 2011/12, 241, 256). »Seveda so bile v pa-
tentu še nekatere omejitve, vendar pa so se zadeve nasploh začele obra-
čati na bolje« (Kuzmič 2011, 309). Vsekakor se je v veliki meri uveljavilo
temeljno načelo, ki je bilo v vojski prakticirano že v 18. stoletju: da naj
29 O možnostih za judovske vojake gl. Silber 2005; gl. tudi ustrezna poglavja pri
Schmidl 2014.
30 »Cesarski patent 8. aprila 1861, s katerim so urejene zadeve evangeličanskih
Cerkva augsburške in helvetske veroizpovedi, posebej njihova državnopravna raz-
merja […]« (Reichsgesetzblatt 1861, 337–43).
31 V sistematični navezi gl. tudi Reiss 2016, 83–89.
68
Sklepna beseda
Vojska ni bila le področje, na katerem so se lahko že zgodaj in potem
v 19. stoletju emancipirale manjšine, kot so bili evangeličani ali Judje;29
bila je celo model za obravnavanje manjšin sploh. Že pred uradno tole-
rančno zakonodajo je bila v njej urejena toleranca ne le de facto, temveč
od srede 18. stoletja dalje celo de iure. Motiv za to zgodnjo toleranco ni
bila toliko ideja tolerance sama po sebi, ampak pragmatična drža, osre-
dotočena na vojaško učinkovitost in skrb, da bi preprečevali konflikte
znotraj oboroženih sil.
Nota bene: tudi določbe Protestantskega patenta iz leta 186130 so bile v
vojski uporabljene, še preden je ta stopil v veljavo, in sicer z zgraditvijo
prve evangeličanske garnizonske cerkve na Dunaju (gl. Trauner 2005).
Ob koncu monarhije je lahko katoliško-konservativni general Edmund
Glaise-Horstenau (1882–1946) pripomnil (1980–88, 1:293), da »je bila
verska strpnost […] posebna značilnost cesarske armade«31. Pravilnik
službe za vojsko (Dienst-Reglement [1873] 1888, § 2, 13) je določal, da »ne
sme vojak nikdar prizadeti spoštovanja, ki gre vsakemu religioznemu
prepričanju«.
Vendar pa bi bilo evforično obravnavanje Tolerančnega patenta zgre-
šeno – pri njem je šlo za strpnost, ne za enako obravnavo. »[C]esarska
politika […] evangeličanom ni bila naklonjena« še dolga desetletja. Za
časa cesarja Franza II. (1768–1835) so bili vidiki neenakega (neparitetne-
ga) obravnavanja očitni (Schima 2011/12, 241, 256). »Seveda so bile v pa-
tentu še nekatere omejitve, vendar pa so se zadeve nasploh začele obra-
čati na bolje« (Kuzmič 2011, 309). Vsekakor se je v veliki meri uveljavilo
temeljno načelo, ki je bilo v vojski prakticirano že v 18. stoletju: da naj
29 O možnostih za judovske vojake gl. Silber 2005; gl. tudi ustrezna poglavja pri
Schmidl 2014.
30 »Cesarski patent 8. aprila 1861, s katerim so urejene zadeve evangeličanskih
Cerkva augsburške in helvetske veroizpovedi, posebej njihova državnopravna raz-
merja […]« (Reichsgesetzblatt 1861, 337–43).
31 V sistematični navezi gl. tudi Reiss 2016, 83–89.
68
