Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 67
karl-reinhart trauner
da je izenačenost še daleč. Že Opazovanja o religijskih razlikah so ugo
tavljala: »Spreobrnitve so kljub temu zelo pogoste in to ne zaradi hlinjen
ja« (Frank 1882, 21).
Zaradi močnega odpora niso bile ustanovljene vojaške molilnice,
ki jih je Jožef načrtoval (Loesche 1911, 787; Hanak [1971/1972] 1974, 57;
Reichl-Ham 2005, 12). Tudi po letu 1781 so smeli evangeličanski duhov-
niki v kasarne ali vojaške bolnišnice priti le na izrecno željo obolelega
vojaka (Tepperberg 1996, 133). Organizirane duhovne oskrbe vojakov ni
bilo, saj javno prakticiranje vere ni bilo dovoljeno; omogočena je bila le
omejena oskrba za posamezne vojake (Schima 2011/12, 234).
Cesar je očitno dvomil, da se bo položaj v doglednem času kaj spre-
menil. Samo tako si lahko razložimo opozorilo, ki ga je Jožef II. hkrati
z izdajo patenta naslovil na dvorni vojni svet:
Sicer pa bo dvorni vojni svet z ustreznimi ukazi uradnikom in v skla-
du z vsemi v vojski obstoječimi ukazi odpravil religiozno prisilo glede
nesprejemanja protestantskih kirurgov in komandantov, nepripuščan
ja evangeličanskih duhovnikov k protestantom v bolnicah in ob ekse-
kucijah in končno glede dovoljenja, da protestantski vojaki v skladu z
možnostmi obiskujejo protestantske cerkve in tam sprejmejo obhajilo.
(Frank 1882,35)
Doslednega uresničevanja patenta ni ovirala le počasnost službenih
postopkov, ampak tudi omejene realne možnosti in težave. Vojaški od-
delki so bili večkrat nameščeni v krajih, kjer ni bilo evangeličanskih
molilnic ali pa obisk božje službe zaradi velikih razdalj ni bil mogoč.
Oddelki so večkrat letno menjali svoje nastanitve, tako da je bila kon-
tinuirana duhovna oskrba s strani lokalnih pastorjev komaj mogoča.
Četudi je bila redna udeležba pri božji službi obvezna tako za katoliške
kot »akatoliške« vojake, nimamo kaj dosti dokazov, da so protestant-
ski vojaki dejansko lahko obiskovali svoje obrede. V praksi je to pome-
nilo, da so bili mnogokrat prisiljeni obiskovati katoliške maše (Hanak
[1971/1972] 1974, 38; Tepperberg 1996, 133). Podobno velja za duhovno
oskrbo bolnih vojakov, ki so bili pogosto zaupani katoliškim vojaškim
duhovnikom. Še v spisu iz leta 1842 lahko beremo:
65
da je izenačenost še daleč. Že Opazovanja o religijskih razlikah so ugo
tavljala: »Spreobrnitve so kljub temu zelo pogoste in to ne zaradi hlinjen
ja« (Frank 1882, 21).
Zaradi močnega odpora niso bile ustanovljene vojaške molilnice,
ki jih je Jožef načrtoval (Loesche 1911, 787; Hanak [1971/1972] 1974, 57;
Reichl-Ham 2005, 12). Tudi po letu 1781 so smeli evangeličanski duhov-
niki v kasarne ali vojaške bolnišnice priti le na izrecno željo obolelega
vojaka (Tepperberg 1996, 133). Organizirane duhovne oskrbe vojakov ni
bilo, saj javno prakticiranje vere ni bilo dovoljeno; omogočena je bila le
omejena oskrba za posamezne vojake (Schima 2011/12, 234).
Cesar je očitno dvomil, da se bo položaj v doglednem času kaj spre-
menil. Samo tako si lahko razložimo opozorilo, ki ga je Jožef II. hkrati
z izdajo patenta naslovil na dvorni vojni svet:
Sicer pa bo dvorni vojni svet z ustreznimi ukazi uradnikom in v skla-
du z vsemi v vojski obstoječimi ukazi odpravil religiozno prisilo glede
nesprejemanja protestantskih kirurgov in komandantov, nepripuščan
ja evangeličanskih duhovnikov k protestantom v bolnicah in ob ekse-
kucijah in končno glede dovoljenja, da protestantski vojaki v skladu z
možnostmi obiskujejo protestantske cerkve in tam sprejmejo obhajilo.
(Frank 1882,35)
Doslednega uresničevanja patenta ni ovirala le počasnost službenih
postopkov, ampak tudi omejene realne možnosti in težave. Vojaški od-
delki so bili večkrat nameščeni v krajih, kjer ni bilo evangeličanskih
molilnic ali pa obisk božje službe zaradi velikih razdalj ni bil mogoč.
Oddelki so večkrat letno menjali svoje nastanitve, tako da je bila kon-
tinuirana duhovna oskrba s strani lokalnih pastorjev komaj mogoča.
Četudi je bila redna udeležba pri božji službi obvezna tako za katoliške
kot »akatoliške« vojake, nimamo kaj dosti dokazov, da so protestant-
ski vojaki dejansko lahko obiskovali svoje obrede. V praksi je to pome-
nilo, da so bili mnogokrat prisiljeni obiskovati katoliške maše (Hanak
[1971/1972] 1974, 38; Tepperberg 1996, 133). Podobno velja za duhovno
oskrbo bolnih vojakov, ki so bili pogosto zaupani katoliškim vojaškim
duhovnikom. Še v spisu iz leta 1842 lahko beremo:
65
