Page 217 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 217
alojz kovšca
počeli doslej. Srčnejše in odgovornejše. Odločneje in ponosneje. Izzivi
globalizacije so namreč slovenskemu jeziku nastavili prebrisano past:
toplo so ga povabili v družbo velikih, kjer pa je z veljavo začel izgubljati
kompetitivne prednosti. Primož Trubar je spodbujal ljubezen do branja
v maternem jeziku v času velikih preizkušenj, v času ponemčevanja in
splošnega zaničevanja slovenskega kmečkega življa. Kako znamo spod-
bujati branje v maternem jeziku pol tisočletja kasneje? Ko spremljam
svoje otroke, to mlado generacijo, ki tekoče govori mnogo tujih jezikov,
ki se željna znanj in priložnosti spogleduje bolj s tujino kot z domovino,
me skrbi naša prihodnost. Kako bo preživel narod s pomanjkljivim po-
znavanjem lastnega jezika in kulture, kako bo preživel narod brez svo-
jih nadarjenih in inovativnih mladih upov?
Ne rodimo se namreč z občutkom za domovino in narodno pripa-
dnost. Identitetni stik z domovino moramo negovati, privzgojiti, prido-
biti in si ga celo zaslužiti. To je naše skupno poslanstvo, ki ga moramo
predati bodočim rodovom kot enotni, četudi smo večkrat razdvojeni
in v mnogem raznoliki. Domoljubje pomeni čutiti dolžnost do predni-
kov in hkrati do potomcev. Stati inu obstati niso prazne marnje, gre za
polno moč zavedanja samega sebe, sobivanja z drugimi ter spodbujanja
medgeneracijske solidarnosti in odgovornosti. Povedano drugače, od-
govoriti si moramo na tri ključna vprašanja: kje živimo, kako živimo in
s kom živimo …
Reformacija in protestantizem sta nam podarila priročno orodje –
luč v obliki zdravega razuma, ki je zagorela z razsvetljenstvom in nam
trajno podarila svobodno voljo ter odgovornost za svoje okolje, deželo,
jezik, postavo in državo. V ogroženosti in prizadetosti se politika še bolj
polarizira na naše in vaše, namesto enotnosti in miru je vse več medse-
bojnih konfliktov, namesto besed sočutja se obmetavamo s sovražnim
govorom. Kulturna, socialna, rasna ali verska drugačnost ne sme biti
razlog za napetosti v družbi. Ni naključje, da so pobudo za ta praznik po-
dali ljudje, živeči ob Muri, kjer so že v preteklosti znali in zmogli spodbu-
jati sožitje med drugače verujočimi pa tudi mislečimi. Pluralizem da, a
ne zgolj kot mrtva črka na papirju, temveč kot odsev realnega vsakdanje-
ga življenja. Pozitiven zgled medsebojnega spoštovanja se je tako usidral
451
počeli doslej. Srčnejše in odgovornejše. Odločneje in ponosneje. Izzivi
globalizacije so namreč slovenskemu jeziku nastavili prebrisano past:
toplo so ga povabili v družbo velikih, kjer pa je z veljavo začel izgubljati
kompetitivne prednosti. Primož Trubar je spodbujal ljubezen do branja
v maternem jeziku v času velikih preizkušenj, v času ponemčevanja in
splošnega zaničevanja slovenskega kmečkega življa. Kako znamo spod-
bujati branje v maternem jeziku pol tisočletja kasneje? Ko spremljam
svoje otroke, to mlado generacijo, ki tekoče govori mnogo tujih jezikov,
ki se željna znanj in priložnosti spogleduje bolj s tujino kot z domovino,
me skrbi naša prihodnost. Kako bo preživel narod s pomanjkljivim po-
znavanjem lastnega jezika in kulture, kako bo preživel narod brez svo-
jih nadarjenih in inovativnih mladih upov?
Ne rodimo se namreč z občutkom za domovino in narodno pripa-
dnost. Identitetni stik z domovino moramo negovati, privzgojiti, prido-
biti in si ga celo zaslužiti. To je naše skupno poslanstvo, ki ga moramo
predati bodočim rodovom kot enotni, četudi smo večkrat razdvojeni
in v mnogem raznoliki. Domoljubje pomeni čutiti dolžnost do predni-
kov in hkrati do potomcev. Stati inu obstati niso prazne marnje, gre za
polno moč zavedanja samega sebe, sobivanja z drugimi ter spodbujanja
medgeneracijske solidarnosti in odgovornosti. Povedano drugače, od-
govoriti si moramo na tri ključna vprašanja: kje živimo, kako živimo in
s kom živimo …
Reformacija in protestantizem sta nam podarila priročno orodje –
luč v obliki zdravega razuma, ki je zagorela z razsvetljenstvom in nam
trajno podarila svobodno voljo ter odgovornost za svoje okolje, deželo,
jezik, postavo in državo. V ogroženosti in prizadetosti se politika še bolj
polarizira na naše in vaše, namesto enotnosti in miru je vse več medse-
bojnih konfliktov, namesto besed sočutja se obmetavamo s sovražnim
govorom. Kulturna, socialna, rasna ali verska drugačnost ne sme biti
razlog za napetosti v družbi. Ni naključje, da so pobudo za ta praznik po-
dali ljudje, živeči ob Muri, kjer so že v preteklosti znali in zmogli spodbu-
jati sožitje med drugače verujočimi pa tudi mislečimi. Pluralizem da, a
ne zgolj kot mrtva črka na papirju, temveč kot odsev realnega vsakdanje-
ga življenja. Pozitiven zgled medsebojnega spoštovanja se je tako usidral
451
