Page 212 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 212
razgledi, vpogledi
ni prišlo in Baron se je umaknil iz politike. V župniji je opravljal delo
naprej, predvsem je vodil bogoslužja (116 v Mariboru in 19 na Ptuju v
letih 1941–42). Avtor poudarja, da pri protislovenski zasedbeni politiki
Evangeličanska cerkev ni sodelovala in da je tudi Gerhard May po voj-
ni zatrjeval, da je to, »kar so počeli z deželo in s Slovenci, neumnost in
zločin«.
Glede ukrepov zasedbenih oblasti do katoliških duhovnikov zapi-
še, da Evangeličanske cerkve oblasti niso vključevale, vendar za razliko
od slovenskih katoliških duhovnikov nobenega od duhovnikov niso za-
prle. V nadaljevanju piše, da se je po poročanju Gerharda Maya Baron
oddaljil od zasedbene politike in da je tudi sam postal opazovan s stra-
ni gestapa. Da pa hudih nasprotij ni moglo biti, potrjuje z dejstvom, da
je bil May leta 1944 izvoljen za škofa Evangeličanske cerkve v Avstriji in
da s strani NS-Reichsstatthalterei na Dunaju ni bilo nikakršnih politič-
nih pomislekov.
Konec vojne je pomenil tudi konec župnije. Med vojnama je župnija
nasproti slovenskim vernikom delovala izključevalno in ne vključeval-
no, zato se ti tudi v tej situaciji niso identificirali z njo.
Johann Baron je uspel (ne pove, kdaj) z večjim delom nemških župl-
janov zbežati v Avstrijo. Leta 1947 so ga Angleži na zahtevo Jugoslavije
sicer zaprli, vendar je bil na zahtevo nadškofov Canterburyja in Yorka,
kakor tudi po prizadevanjih kasnejšega avstrijskega zveznega kanclerja
Alfonza Gorbacha, izpuščen.
V 6. poglavju je opisana Evangeličanska cerkev v »komunistični
Jugoslaviji«, v 7. poglavju pa čas v Republiki Sloveniji.
***
Če sklenem: Gre za obširen, deloma tudi podroben prikaz življen-
ja in delovanja Evangeličanske župnije v Mariboru od leta 1862 dalje.
Ker avtorju ne gre le za naštevanje in opisovanje dejstev, temveč tudi za
njihovo interpretacijo, se ob branju knjige postavljajo številna dodatna
vprašanja. Ker gre za dogajanje na slovenskem etničnem področju, če-
sar avtor v ničemer ne zanika, se postavi vprašanje, koliko je ta vidik v
knjigi tudi upoštevan. Prav gotovo, da ne dovolj, saj v nacionalnih bojih
446
ni prišlo in Baron se je umaknil iz politike. V župniji je opravljal delo
naprej, predvsem je vodil bogoslužja (116 v Mariboru in 19 na Ptuju v
letih 1941–42). Avtor poudarja, da pri protislovenski zasedbeni politiki
Evangeličanska cerkev ni sodelovala in da je tudi Gerhard May po voj-
ni zatrjeval, da je to, »kar so počeli z deželo in s Slovenci, neumnost in
zločin«.
Glede ukrepov zasedbenih oblasti do katoliških duhovnikov zapi-
še, da Evangeličanske cerkve oblasti niso vključevale, vendar za razliko
od slovenskih katoliških duhovnikov nobenega od duhovnikov niso za-
prle. V nadaljevanju piše, da se je po poročanju Gerharda Maya Baron
oddaljil od zasedbene politike in da je tudi sam postal opazovan s stra-
ni gestapa. Da pa hudih nasprotij ni moglo biti, potrjuje z dejstvom, da
je bil May leta 1944 izvoljen za škofa Evangeličanske cerkve v Avstriji in
da s strani NS-Reichsstatthalterei na Dunaju ni bilo nikakršnih politič-
nih pomislekov.
Konec vojne je pomenil tudi konec župnije. Med vojnama je župnija
nasproti slovenskim vernikom delovala izključevalno in ne vključeval-
no, zato se ti tudi v tej situaciji niso identificirali z njo.
Johann Baron je uspel (ne pove, kdaj) z večjim delom nemških župl-
janov zbežati v Avstrijo. Leta 1947 so ga Angleži na zahtevo Jugoslavije
sicer zaprli, vendar je bil na zahtevo nadškofov Canterburyja in Yorka,
kakor tudi po prizadevanjih kasnejšega avstrijskega zveznega kanclerja
Alfonza Gorbacha, izpuščen.
V 6. poglavju je opisana Evangeličanska cerkev v »komunistični
Jugoslaviji«, v 7. poglavju pa čas v Republiki Sloveniji.
***
Če sklenem: Gre za obširen, deloma tudi podroben prikaz življen-
ja in delovanja Evangeličanske župnije v Mariboru od leta 1862 dalje.
Ker avtorju ne gre le za naštevanje in opisovanje dejstev, temveč tudi za
njihovo interpretacijo, se ob branju knjige postavljajo številna dodatna
vprašanja. Ker gre za dogajanje na slovenskem etničnem področju, če-
sar avtor v ničemer ne zanika, se postavi vprašanje, koliko je ta vidik v
knjigi tudi upoštevan. Prav gotovo, da ne dovolj, saj v nacionalnih bojih
446
