Page 118 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 118
razgledi, vpogledi
cija. Njihov cilj je bil seznanjati publiko z bližnjim Kristusovim priho-
dom in potmi za odrešitev samega sebe od greha in tega sveta od zla.
Evangelizaciji so sledila predavanja in seminarji. Ti so poizkušali odgo-
varjati na razna vprašanja, povezana s prerokbami v Bibliji. Tisti, ki so
vztrajali na predavanjih in seminarjih, so postali jedro skupine, ki se je
pridružila cerkvi, in imeli so občutek, da so odkrili nekaj, kar so iska-
li vse življenje. V starejših časih so se novim vernikom pridružili izbra-
ni dotedanji člani, ki so jih uvedli v življenje cerkve in jim dodelili raz-
lične naloge pri obredih in dobrodelnih dejavnostih. Vedno bolj pa se
je uveljavljala druga pot – da so za skupino tistih, ki so najdlje vztraja-
li pri predavanjih in še naprej kazali interes za verske zadeve in način
življenja, kot ga je zahteval adventistični verski sistem, ustanovili novo
cerkev, ki so se ji pridružili najaktivnejši in skrbno izbrani starejši člani.
Podala bom pregled obeh variant cerkvenega organiziranja v Zemunu.
Odkrite vizije, jasna obzorja, zavest o lastni vlogi in mestu na tem
svetu v procesu odrešenja sveta v bližnjem času – vse to močno moti-
vira vernika za reševanje tudi njegovih bližnjih/sorodnikov, da se jih
z navdušenjem zbira, da pridejo in slišijo resnico. Resnica je močna in
dovolj je, da se ji posameznik podredi in se z zaupanjem pridruži skup-
nosti. Kasnejši stalni stiki z verniki to zaupanje sicer demistificirajo, saj
tudi sami niso svetniki, čeprav bi to hoteli biti. Po izvedenih raziskavah
(Dudley 1992, 18 in Dudley 1999) povprečno vsak drugi vernik zapusti
skupnost, največkrat mladi ljudje, ki hočejo biti svobodni pri izbiri svo-
jega zakonskega partnerja, ali ker njihovo delo ne prenaša religioznega
življenja, ali ker ne zmorejo doseči standardov pričakovanega obnaša-
nja, ali ker so razočarani nad sabo ali drugimi verniki … Tako se do-
gaja, da polovica navdušencev skupnost vernikov zapusti. Toda bili so
vendarle obogateni z novim izkustvom, ki jih po obdobju življenja brez
boga pogosto pripelje nazaj v cerkev, ko se upokojijo, po razvezi zakona
ali po drugih izgubah, ko kljubovanje bogu zamre in se zgodi kesanje,
ki jih privede k ponižnosti in predanosti, ki jo nihče ne more več zatreti.
V Jezusovi pridigi o izgubljenem sinu in njegovem bratu sta opisana dva
tipa vernikov. Brat, ki je vseskozi zvest domu, je nesrečen, ker oče z njim
ravna enako kot z bratom, ki je iskal srečo zunaj očetovega doma. Tisti,
116
cija. Njihov cilj je bil seznanjati publiko z bližnjim Kristusovim priho-
dom in potmi za odrešitev samega sebe od greha in tega sveta od zla.
Evangelizaciji so sledila predavanja in seminarji. Ti so poizkušali odgo-
varjati na razna vprašanja, povezana s prerokbami v Bibliji. Tisti, ki so
vztrajali na predavanjih in seminarjih, so postali jedro skupine, ki se je
pridružila cerkvi, in imeli so občutek, da so odkrili nekaj, kar so iska-
li vse življenje. V starejših časih so se novim vernikom pridružili izbra-
ni dotedanji člani, ki so jih uvedli v življenje cerkve in jim dodelili raz-
lične naloge pri obredih in dobrodelnih dejavnostih. Vedno bolj pa se
je uveljavljala druga pot – da so za skupino tistih, ki so najdlje vztraja-
li pri predavanjih in še naprej kazali interes za verske zadeve in način
življenja, kot ga je zahteval adventistični verski sistem, ustanovili novo
cerkev, ki so se ji pridružili najaktivnejši in skrbno izbrani starejši člani.
Podala bom pregled obeh variant cerkvenega organiziranja v Zemunu.
Odkrite vizije, jasna obzorja, zavest o lastni vlogi in mestu na tem
svetu v procesu odrešenja sveta v bližnjem času – vse to močno moti-
vira vernika za reševanje tudi njegovih bližnjih/sorodnikov, da se jih
z navdušenjem zbira, da pridejo in slišijo resnico. Resnica je močna in
dovolj je, da se ji posameznik podredi in se z zaupanjem pridruži skup-
nosti. Kasnejši stalni stiki z verniki to zaupanje sicer demistificirajo, saj
tudi sami niso svetniki, čeprav bi to hoteli biti. Po izvedenih raziskavah
(Dudley 1992, 18 in Dudley 1999) povprečno vsak drugi vernik zapusti
skupnost, največkrat mladi ljudje, ki hočejo biti svobodni pri izbiri svo-
jega zakonskega partnerja, ali ker njihovo delo ne prenaša religioznega
življenja, ali ker ne zmorejo doseči standardov pričakovanega obnaša-
nja, ali ker so razočarani nad sabo ali drugimi verniki … Tako se do-
gaja, da polovica navdušencev skupnost vernikov zapusti. Toda bili so
vendarle obogateni z novim izkustvom, ki jih po obdobju življenja brez
boga pogosto pripelje nazaj v cerkev, ko se upokojijo, po razvezi zakona
ali po drugih izgubah, ko kljubovanje bogu zamre in se zgodi kesanje,
ki jih privede k ponižnosti in predanosti, ki jo nihče ne more več zatreti.
V Jezusovi pridigi o izgubljenem sinu in njegovem bratu sta opisana dva
tipa vernikov. Brat, ki je vseskozi zvest domu, je nesrečen, ker oče z njim
ravna enako kot z bratom, ki je iskal srečo zunaj očetovega doma. Tisti,
116
