Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 116
razgledi, vpogledi
leta 1909 v Beograd. Uradno je bila prva adventistična skupina usta-
novljena 12. decembra 1909. Dnevnik Politika je sicer v svojem članku
o adventistih 12. 9. 1923 kot začetek delovanja adventistov v Kraljevini
Srbiji zabeležil letnico 1905. Leta 1911 je beograjski pravoslavni pop
Ljubomir Mitrović po naročilu svojih cerkvenih oblasti prisostvoval ci-
klusu adventističnih srečanj, zapisal svoje vtise in jih objavil v knjiži-
ci z naslovom Religiozni vandrovci. Narejen je bil seznam tistih, ki so
bili pripravljeni na konverzijo, in tistih, ki so ji izrecno nasprotovali.
(Bjelajac 2003)
Adventisti so postali uradno priznana verska skupnost z odlokom
ministra za verske zadeve 30. septembra 1922, s čimer jim je bila dovo-
ljena svoboda opravljanja verskih dejavnosti.
Rast adventistične cerkve je bila opazna. Leta 1923 je jugoslovanska
Zveza adventistov štela 26 cerkva in okrog 500 vernikov. Toda nova vla-
da z novim ministrom za verske zadeve je 5. maja 1924 delovanje adven-
tistov in nazarencev prepovedala. Razlog za tako stališče vlade in tradi-
cionalnih cerkva je bil po Bjelajcu verjetno v statistiki: leta 1926 je bilo
adventističnih vernikov 1.093 in čez dve leti že 1.728. Leta 1929 naj bi bilo
v Jugoslaviji več kot 1.600 adventistov, zbranih v 84 krajevnih cerkvah.
Ob koncu 20. stoletja je bilo v Srbiji okrog 6.600 vernikov, 3.081 v
Vojvodini in 3.077 v preostali Srbiji. Taka porazdelitev ostaja vse do da-
nes, ko naj bi bilo članov adventistične cerkve že več kot 10.000 (sku-
paj s člani njihovih družin je verjetno število štirikrat večje). (Bjelajac
2010, 123, 135)
Razvoj adventizma v Srbiji v zadnjem stoletju lahko vidimo kot tipi-
čen primer razširjanja nove religije v novem okolju. Samo v beograjski
osrednji adventistični cerkvi je bilo v tem času krščenih 3.500 vernikov.
Cerkvene knjige jih sicer ne beležijo ustrezno: zaradi zaščite zasebno-
sti vernikov ne navajajo vseh, ki so se zaobljubili Bogu proti volji svo-
jih družin, sorodnikov ali prijateljev; razlog za nebeležnje je tudi zašči-
ta vernikov pred državnimi ustanovami, saj vztrajajo, da je religioznost
zasebna zadeva vsakega posameznika. Kot osrednja katedralna cerkev
je imela vedno dovolj članov za svoj obstoj in delovanje ter dajala ton
tudi drugim cerkvam. V empirični analizi se bom osredotočila na ra-
114
leta 1909 v Beograd. Uradno je bila prva adventistična skupina usta-
novljena 12. decembra 1909. Dnevnik Politika je sicer v svojem članku
o adventistih 12. 9. 1923 kot začetek delovanja adventistov v Kraljevini
Srbiji zabeležil letnico 1905. Leta 1911 je beograjski pravoslavni pop
Ljubomir Mitrović po naročilu svojih cerkvenih oblasti prisostvoval ci-
klusu adventističnih srečanj, zapisal svoje vtise in jih objavil v knjiži-
ci z naslovom Religiozni vandrovci. Narejen je bil seznam tistih, ki so
bili pripravljeni na konverzijo, in tistih, ki so ji izrecno nasprotovali.
(Bjelajac 2003)
Adventisti so postali uradno priznana verska skupnost z odlokom
ministra za verske zadeve 30. septembra 1922, s čimer jim je bila dovo-
ljena svoboda opravljanja verskih dejavnosti.
Rast adventistične cerkve je bila opazna. Leta 1923 je jugoslovanska
Zveza adventistov štela 26 cerkva in okrog 500 vernikov. Toda nova vla-
da z novim ministrom za verske zadeve je 5. maja 1924 delovanje adven-
tistov in nazarencev prepovedala. Razlog za tako stališče vlade in tradi-
cionalnih cerkva je bil po Bjelajcu verjetno v statistiki: leta 1926 je bilo
adventističnih vernikov 1.093 in čez dve leti že 1.728. Leta 1929 naj bi bilo
v Jugoslaviji več kot 1.600 adventistov, zbranih v 84 krajevnih cerkvah.
Ob koncu 20. stoletja je bilo v Srbiji okrog 6.600 vernikov, 3.081 v
Vojvodini in 3.077 v preostali Srbiji. Taka porazdelitev ostaja vse do da-
nes, ko naj bi bilo članov adventistične cerkve že več kot 10.000 (sku-
paj s člani njihovih družin je verjetno število štirikrat večje). (Bjelajac
2010, 123, 135)
Razvoj adventizma v Srbiji v zadnjem stoletju lahko vidimo kot tipi-
čen primer razširjanja nove religije v novem okolju. Samo v beograjski
osrednji adventistični cerkvi je bilo v tem času krščenih 3.500 vernikov.
Cerkvene knjige jih sicer ne beležijo ustrezno: zaradi zaščite zasebno-
sti vernikov ne navajajo vseh, ki so se zaobljubili Bogu proti volji svo-
jih družin, sorodnikov ali prijateljev; razlog za nebeležnje je tudi zašči-
ta vernikov pred državnimi ustanovami, saj vztrajajo, da je religioznost
zasebna zadeva vsakega posameznika. Kot osrednja katedralna cerkev
je imela vedno dovolj članov za svoj obstoj in delovanje ter dajala ton
tudi drugim cerkvam. V empirični analizi se bom osredotočila na ra-
114
