Page 8 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 8
beseda urednika
vanjem teh identitet počutijo ogrožene ali zapostavljene v svojih drugih
identitetah. (Ali si prizadevajo za večje spoštovanje in upoštevanje dru-
gih nacionalnih ali manjšinskih etničnih identitet ali pa identitet dru-
ge vrste: socialnih, spolnih, kulturnih, verskih, lokalnih, družinskih ...)
Zgodovinarsko in siceršnje strokovno raziskovanje – in pisanje – je
ob tem na spolzkem terenu. Lahko se zavestno usmeri k izpostavljanju
in povzdigovanju pomena nekih dejanj/dogodkov, ljudi, krajev in časov,
njihovi temu primerni selekciji in redukciji – lahko pa se takim selekci-
jam in redukcijam postavlja po robu z iskanjem in upoštevanjem drugih
dejanj, stanj, razlik, ki govore za neke druge identitete in pomene ali vsaj
otežujejo povezavo med neko izbrano identiteto in konkretnimi pojavi,
ki da naj bi jo izražali in potrjevali. Teren ni spolzek le zaradi (običajno
večje) vabljivosti »apologetske« usmeritve, ampak tudi zato, ker motiv za
kritično usmeritev k desakralizaciji in ikonoklazmu ni vedno le težnja
po vsestranski osvetlitvi, polni resnici/Resnici nekega dogajanja, ampak
lahko tudi odkrita ali prikrita nagnjenost v prid prvenstva ali pomena
neke druge identitete: druge nacionalne ali pa lokalne, družinske, so-
cialne, religiozne, kulturne. Te pa imajo ravno tako svoje sakralizacije,
svoje svete kraje in čase, svoje heroje in ikone. Kritičnost, ikonoklazem
nasproti eni je lahko v funkciji povzdigovanja druge identitete in nje-
nih ikon ali pa vsaj v funkciji vzpostavljanja drugih ikon, drugačne mi-
tologije/ideologije za isto identiteto (a za druge zainteresirane nosilce).
Zgodovinarji in drugi strokovni raziskovalci se morajo zavedati, da
v ozadju kritično usmerjene raziskovalne vneme in njenega rušenja do-
tedanjih »ikon« ni nujno le želja/utopija po svetu brez ikon, ampak lah-
ko tudi zavestna ali nezavestna želja po drugih ikonah. Gotovo mora
veljati kot kažipot, da je treba iskati nova dejstva in nove vire, preverja-
ti stare, premišljeno uporabljati in ustrezno razvijati pojme, raziskovati
povezave in kontekste različnih identitet ter njihovih mitologij/ideologij
– toda ob zavesti, da to še ne pomeni pledoajeja za neke druge, »prave«
identitete in njihove mitologije/ideologije, ki/ker takega kritičnega pre
tresa niso (bile) deležne. Zgodovinarsko in drugo raziskovanje ne more
imeti za cilj – in ne more deliti iluzij –, da bo nadomestilo »kolektivno
memorijo«, kot tudi ta seveda ne more nadomestiti zgodovinarskega
6
vanjem teh identitet počutijo ogrožene ali zapostavljene v svojih drugih
identitetah. (Ali si prizadevajo za večje spoštovanje in upoštevanje dru-
gih nacionalnih ali manjšinskih etničnih identitet ali pa identitet dru-
ge vrste: socialnih, spolnih, kulturnih, verskih, lokalnih, družinskih ...)
Zgodovinarsko in siceršnje strokovno raziskovanje – in pisanje – je
ob tem na spolzkem terenu. Lahko se zavestno usmeri k izpostavljanju
in povzdigovanju pomena nekih dejanj/dogodkov, ljudi, krajev in časov,
njihovi temu primerni selekciji in redukciji – lahko pa se takim selekci-
jam in redukcijam postavlja po robu z iskanjem in upoštevanjem drugih
dejanj, stanj, razlik, ki govore za neke druge identitete in pomene ali vsaj
otežujejo povezavo med neko izbrano identiteto in konkretnimi pojavi,
ki da naj bi jo izražali in potrjevali. Teren ni spolzek le zaradi (običajno
večje) vabljivosti »apologetske« usmeritve, ampak tudi zato, ker motiv za
kritično usmeritev k desakralizaciji in ikonoklazmu ni vedno le težnja
po vsestranski osvetlitvi, polni resnici/Resnici nekega dogajanja, ampak
lahko tudi odkrita ali prikrita nagnjenost v prid prvenstva ali pomena
neke druge identitete: druge nacionalne ali pa lokalne, družinske, so-
cialne, religiozne, kulturne. Te pa imajo ravno tako svoje sakralizacije,
svoje svete kraje in čase, svoje heroje in ikone. Kritičnost, ikonoklazem
nasproti eni je lahko v funkciji povzdigovanja druge identitete in nje-
nih ikon ali pa vsaj v funkciji vzpostavljanja drugih ikon, drugačne mi-
tologije/ideologije za isto identiteto (a za druge zainteresirane nosilce).
Zgodovinarji in drugi strokovni raziskovalci se morajo zavedati, da
v ozadju kritično usmerjene raziskovalne vneme in njenega rušenja do-
tedanjih »ikon« ni nujno le želja/utopija po svetu brez ikon, ampak lah-
ko tudi zavestna ali nezavestna želja po drugih ikonah. Gotovo mora
veljati kot kažipot, da je treba iskati nova dejstva in nove vire, preverja-
ti stare, premišljeno uporabljati in ustrezno razvijati pojme, raziskovati
povezave in kontekste različnih identitet ter njihovih mitologij/ideologij
– toda ob zavesti, da to še ne pomeni pledoajeja za neke druge, »prave«
identitete in njihove mitologije/ideologije, ki/ker takega kritičnega pre
tresa niso (bile) deležne. Zgodovinarsko in drugo raziskovanje ne more
imeti za cilj – in ne more deliti iluzij –, da bo nadomestilo »kolektivno
memorijo«, kot tudi ta seveda ne more nadomestiti zgodovinarskega
6
