Page 9 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 9
marko kerševan
(antropološkega, kulturno-sociološkega, religiološkega … ) raziskova-
nja. Konstitutivni spomin neke identitete, njena kolektivna memorija,
ni isto kot kompleksno (možno in potrebno) zgodovinsko vedenje. Toda
še tako polno zgodovinsko vedenje in razumevanje ne odpravi potrebe
po konstitutivnem spominu neke skupnosti (neke nacionalne ali druge
identitete), čeprav si mora zgodovinopisje stalno prizadevati, da prever-
ja njegove zgodovinske elemente in da vsakega umesti v širši in komp
leksnejši zgodovinski (kulturni, socialni, politični) kontekst in spomin.
S tem seveda vsakega »relativizira«, zavira njegove pretenzije po izključ-
nosti, toda hkrati daje vsakemu – oziroma njihovim nosilcem in naslov-
nikom – na znanje, da je njegovo/njihovo početje enako (ne)legitimno
kot početje nosilcev drugih in drugačnih identitet ter njihovih kolektiv-
nih spominov. Zgodovinska točnost, zgodovinska preverjenost – za ka-
tero skrbi zgodovinska znanost – je ali naj bi bila dolgoročno praviloma
pogoj za trdnost in prepričljivost nekega konstitutivnega spomina, toda
nikakor ne edini ali celo zadostni, zlasti kratkoročno pa (žal) niti nujni
ne. Ne bi zdaj govorili o tem, da tudi zgodovinsko vedenje ne more biti
nikdar »polno« in »dokončno«, saj se zorni koti in vrednote (generacij)
raziskovalcev neizogibno spreminjajo …
Kot rečeno, začenja letošnje Razprave, študije Vanja Kočevar z obse-
žnim prispevkom »Vloga reformacije v etnogenezi: etnična kolektivna
identiteta na premici zgodovine dolgega trajanja«, v katerem zgodovi-
narsko skrbno, pronicljivo in dokumentirano opredeljuje in analizira re-
formacijski/protestantski delež v slovenski etnogenezi (kot kompleksnem
in večstopenjskem zgodovinskem procesu dolgega trajanja). Posamezne
reformacijske prispevke posebej opredeli in izpostavi, hkrati pa z opo-
zorilom, da so tako Trubar Abecednik kot Dalmatin prevod Biblije in
Bohorič slovnico uvedli s Pavlovim sporočilom/napotilom (Rim 14,11)
»in vsak jezik bo spoznal/izpovedoval/slavil Boga«, posredno spomni
na bistven in specifičen reformatorski motiv za jezikovno prizadevanje
v ljudskem jeziku, za prevajanje Božje besede v jezik svojega ljudstva.
(O tem smo pisali v številki 7-8 /2008 pod naslovom Trubarjeva ’Cerkev
Božja slovenskega jezika’ in ’narod slovenskega jezika’.) Ker je Božja be-
seda v protestantskem krščanstvu edina pot (do) vere, je njena dostop
7
(antropološkega, kulturno-sociološkega, religiološkega … ) raziskova-
nja. Konstitutivni spomin neke identitete, njena kolektivna memorija,
ni isto kot kompleksno (možno in potrebno) zgodovinsko vedenje. Toda
še tako polno zgodovinsko vedenje in razumevanje ne odpravi potrebe
po konstitutivnem spominu neke skupnosti (neke nacionalne ali druge
identitete), čeprav si mora zgodovinopisje stalno prizadevati, da prever-
ja njegove zgodovinske elemente in da vsakega umesti v širši in komp
leksnejši zgodovinski (kulturni, socialni, politični) kontekst in spomin.
S tem seveda vsakega »relativizira«, zavira njegove pretenzije po izključ-
nosti, toda hkrati daje vsakemu – oziroma njihovim nosilcem in naslov-
nikom – na znanje, da je njegovo/njihovo početje enako (ne)legitimno
kot početje nosilcev drugih in drugačnih identitet ter njihovih kolektiv-
nih spominov. Zgodovinska točnost, zgodovinska preverjenost – za ka-
tero skrbi zgodovinska znanost – je ali naj bi bila dolgoročno praviloma
pogoj za trdnost in prepričljivost nekega konstitutivnega spomina, toda
nikakor ne edini ali celo zadostni, zlasti kratkoročno pa (žal) niti nujni
ne. Ne bi zdaj govorili o tem, da tudi zgodovinsko vedenje ne more biti
nikdar »polno« in »dokončno«, saj se zorni koti in vrednote (generacij)
raziskovalcev neizogibno spreminjajo …
Kot rečeno, začenja letošnje Razprave, študije Vanja Kočevar z obse-
žnim prispevkom »Vloga reformacije v etnogenezi: etnična kolektivna
identiteta na premici zgodovine dolgega trajanja«, v katerem zgodovi-
narsko skrbno, pronicljivo in dokumentirano opredeljuje in analizira re-
formacijski/protestantski delež v slovenski etnogenezi (kot kompleksnem
in večstopenjskem zgodovinskem procesu dolgega trajanja). Posamezne
reformacijske prispevke posebej opredeli in izpostavi, hkrati pa z opo-
zorilom, da so tako Trubar Abecednik kot Dalmatin prevod Biblije in
Bohorič slovnico uvedli s Pavlovim sporočilom/napotilom (Rim 14,11)
»in vsak jezik bo spoznal/izpovedoval/slavil Boga«, posredno spomni
na bistven in specifičen reformatorski motiv za jezikovno prizadevanje
v ljudskem jeziku, za prevajanje Božje besede v jezik svojega ljudstva.
(O tem smo pisali v številki 7-8 /2008 pod naslovom Trubarjeva ’Cerkev
Božja slovenskega jezika’ in ’narod slovenskega jezika’.) Ker je Božja be-
seda v protestantskem krščanstvu edina pot (do) vere, je njena dostop
7
