Page 12 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 12
beseda urednika
janj s »cvinglijansko« švicarsko reformacijo, s katero se je Trubar sre-
čal najprej pri Bonomu v Trstu, kasneje pa posebej pri službovanju v
Kemptnu in dopisovanju s Zwinglijevim naslednikom Bullingerjem. (O
Zwingliju pišemo v številki 1-2 /2005.)
Zaradi pandemije covida-19 in karantene tudi v minulem polletju
ni bilo dogodkov, ki smo jih običajno zabeležili v Kroniki. Presodili pa
smo, da obeleženje in spomin v reviji zasluži ne-dogodek, povezan s spo-
minsko »Trubarjevo domačijo« na Rašici. Objavljamo namreč pismo žu-
pana Občine Velike Lašče (kamor spada Trubarjeva rojstna Rašica) in
predstavnikov Javnega zavoda Trubarjeva domačija ministru za kulturo
vlade Republike Slovenije z dne 27. 1. 2021 (skrajšali smo ga za odstavek
z omembo imena uradnika na ministrstvu za kulturo, ki zabeleženja in
spomina v Kroniki ne zasluži!). Povod za pismo je bila ponovna zavr-
nitev, da bi ministrstvo spominski hiši na Rašici priznalo status »spo-
menika državnega pomena«. Očitno nekateri državni uradniki na mi-
nistrstvu niso sposobni razumeti smisla in konstitutivne vloge » krajev
spomina« za »spomin/spomenik državnega pomena«. V svoji strokovni
ozkosti (umetnostnih zgodovinarjev in konservatorjev) podelitev statu-
sa pogojujejo s še ohranjenimi originalnimi materialnimi, v našem pri-
meru gradbenimi, ostanki »prave Trubarjeve rojstne hiše«, ki jih na vasi
v Rašici po petsto letih seveda več ni. Če je osnova za tako odločanje v
sami ozkosti in nedomišljenosti zakonske ureditve o priznavanju statu-
sa spomenikov državnega pomena, še toliko slabše. Če je status spome-
nika državnega pomena nerazdružljivo povezan z materialnimi ostan-
ki, potem gre to fetišiziranje materialnih ostankov na škodo »spomina
državnega pomena«, ki (naj ga) evocira in ohranja Rašica kot »kraj spo-
mina« (zabeležena kot rojstni kraj v samih Trubarjevih delih, ohranjana
in potrjevana kot kraj spomina v že dolgi tradiciji Trubarju posvečenih
praznovanj, nenazadnje v prav za to postavljeni spominski »Trubarjevi
domačiji«). Ali naj bodo ohranjeni materialni artefakti edina in/ali odlo-
čujoča sestavina in pogoj za priznavanje ter negovanje nekega kraja spo-
mina in navsezadnje spomina samega (spomina državnega ali lokalnega
pomena)? Naj bo dovolj. Vsekakor je tokratni zadnji zapis v Kroniki dob-
ro brati skupaj s prvim člankom v tej številki in začetkom te Besede ured
10
janj s »cvinglijansko« švicarsko reformacijo, s katero se je Trubar sre-
čal najprej pri Bonomu v Trstu, kasneje pa posebej pri službovanju v
Kemptnu in dopisovanju s Zwinglijevim naslednikom Bullingerjem. (O
Zwingliju pišemo v številki 1-2 /2005.)
Zaradi pandemije covida-19 in karantene tudi v minulem polletju
ni bilo dogodkov, ki smo jih običajno zabeležili v Kroniki. Presodili pa
smo, da obeleženje in spomin v reviji zasluži ne-dogodek, povezan s spo-
minsko »Trubarjevo domačijo« na Rašici. Objavljamo namreč pismo žu-
pana Občine Velike Lašče (kamor spada Trubarjeva rojstna Rašica) in
predstavnikov Javnega zavoda Trubarjeva domačija ministru za kulturo
vlade Republike Slovenije z dne 27. 1. 2021 (skrajšali smo ga za odstavek
z omembo imena uradnika na ministrstvu za kulturo, ki zabeleženja in
spomina v Kroniki ne zasluži!). Povod za pismo je bila ponovna zavr-
nitev, da bi ministrstvo spominski hiši na Rašici priznalo status »spo-
menika državnega pomena«. Očitno nekateri državni uradniki na mi-
nistrstvu niso sposobni razumeti smisla in konstitutivne vloge » krajev
spomina« za »spomin/spomenik državnega pomena«. V svoji strokovni
ozkosti (umetnostnih zgodovinarjev in konservatorjev) podelitev statu-
sa pogojujejo s še ohranjenimi originalnimi materialnimi, v našem pri-
meru gradbenimi, ostanki »prave Trubarjeve rojstne hiše«, ki jih na vasi
v Rašici po petsto letih seveda več ni. Če je osnova za tako odločanje v
sami ozkosti in nedomišljenosti zakonske ureditve o priznavanju statu-
sa spomenikov državnega pomena, še toliko slabše. Če je status spome-
nika državnega pomena nerazdružljivo povezan z materialnimi ostan-
ki, potem gre to fetišiziranje materialnih ostankov na škodo »spomina
državnega pomena«, ki (naj ga) evocira in ohranja Rašica kot »kraj spo-
mina« (zabeležena kot rojstni kraj v samih Trubarjevih delih, ohranjana
in potrjevana kot kraj spomina v že dolgi tradiciji Trubarju posvečenih
praznovanj, nenazadnje v prav za to postavljeni spominski »Trubarjevi
domačiji«). Ali naj bodo ohranjeni materialni artefakti edina in/ali odlo-
čujoča sestavina in pogoj za priznavanje ter negovanje nekega kraja spo-
mina in navsezadnje spomina samega (spomina državnega ali lokalnega
pomena)? Naj bo dovolj. Vsekakor je tokratni zadnji zapis v Kroniki dob-
ro brati skupaj s prvim člankom v tej številki in začetkom te Besede ured
10
