Page 88 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 88
razprave, študije, papers
talnim in nepremagljivim videzom spomenik zaradi izpostavljenosti v
javnem prostoru vselej ostaja dostopen, skrajno ranljiv in zelo odvisen
od svoje skupnosti«. Skupnost do spomenika vzpostavlja odnos, ki ods-
likava sprejemanje ali zavračanje njegovih simbolnih vsebin in sporo-
čil ter ga na ta način umešča v utrip vsakodnevnega življenja. Nenad
Makuljević in Barbara Murovec (2013, 8) sta izpostavila tri ključne na-
loge javnih spomenikov, ki imajo pomembno vlogo »pri gradnji in re-
cepciji javnega prostora, pri oblikovanju kolektivnega spomina in ute-
meljevanju državne ideologije«. Zaključila sta, da »niso zgolj ’prostori’
slavljenja osebnosti, dogodkov in idej, ampak tudi vplivno vizualno
sredstvo ustvarjanja (novih) družb« (str. 8). Spomeniška tradicija je to-
rej pomembna rdeča nit, ki poveže družbeno sled preteklosti in jo kot
nevsiljivo ozadje vpne v dnevni ritem lokalnih prebivalcev.
Se je ta nit na Velikolaškem do danes že izgubila? Na Rašici je svojo
ustvarjalno sled v zadnjem času res pustilo nekaj sodobnih, a pretežno
ljubiteljskih kiparjev iz kroga udeležencev Likovnih srečanj Trubarjevi
kraji.16 Zadnji javni spomenik ‒ Kraljev Trubar v parku v središču Velikih
Lašč ‒ je bil odkrit pred enajstimi leti, a gre v resnici za starejše likov-
no delo iz prve polovice 20. stoletja, zato o prisotnosti sodobne spome-
niške plastike v velikolaškem javnem prostoru (še) ne moremo govoriti.
Nadaljevanje z javnospomeniško prakso pa je prav tu izjemnega pome-
na, saj ne udejanja le ohranjanja kolektivnega spomina na izjemne oseb-
nosti, dogodke in ideje, ampak mnogim prebivalcem podeželskega oko-
lja predstavlja edini konkretni stik s svetom likovne umetnosti.
16 Aleksander Arhar je izdelal kovinsko skulpturo Trubarja, ki nas pospremi pre-
ko mostička ob mlinu. Zaradi grobega videza varjenih kovinskih elementov so ga
mlajši obiskovalci domačije poimenovali Metalko, njegov Modri bleščavec, upodo-
bitev avtohtone vrste kačjega pastirja, pa še ni dobil posebnega nadimka … vsaj ne
da bi vedeli. Ob žlebu pred galerijo je obsedela tudi Teta Micka Dušana Zekoviča,
prav tako iz varjene kovine. Ljubiteljska kiparka Dragica Kern, ki je likovno izo-
braževanje opravila v likovni šoli LICE v Ribnici, je leta 2018 ob 36. srečanju likov-
nikov in razstavi Trubarjevi kraji Trubarjevi domačiji podarila delo z naslovom
Sreča. Razstavljeno je na otočku reke Rašice, kjer potekajo poročni obredi. Povsem
abstraktno delo, ki s svojo belino in z brancusijevsko sugestivnostjo preprostih li-
nij skoraj sentimentalno zaokroža združitve v zakonsko zvezo, je v steklo in man-
jše dimenzije prevedla lokalna oblikovalka stekla Tadeja Nemček.
296
talnim in nepremagljivim videzom spomenik zaradi izpostavljenosti v
javnem prostoru vselej ostaja dostopen, skrajno ranljiv in zelo odvisen
od svoje skupnosti«. Skupnost do spomenika vzpostavlja odnos, ki ods-
likava sprejemanje ali zavračanje njegovih simbolnih vsebin in sporo-
čil ter ga na ta način umešča v utrip vsakodnevnega življenja. Nenad
Makuljević in Barbara Murovec (2013, 8) sta izpostavila tri ključne na-
loge javnih spomenikov, ki imajo pomembno vlogo »pri gradnji in re-
cepciji javnega prostora, pri oblikovanju kolektivnega spomina in ute-
meljevanju državne ideologije«. Zaključila sta, da »niso zgolj ’prostori’
slavljenja osebnosti, dogodkov in idej, ampak tudi vplivno vizualno
sredstvo ustvarjanja (novih) družb« (str. 8). Spomeniška tradicija je to-
rej pomembna rdeča nit, ki poveže družbeno sled preteklosti in jo kot
nevsiljivo ozadje vpne v dnevni ritem lokalnih prebivalcev.
Se je ta nit na Velikolaškem do danes že izgubila? Na Rašici je svojo
ustvarjalno sled v zadnjem času res pustilo nekaj sodobnih, a pretežno
ljubiteljskih kiparjev iz kroga udeležencev Likovnih srečanj Trubarjevi
kraji.16 Zadnji javni spomenik ‒ Kraljev Trubar v parku v središču Velikih
Lašč ‒ je bil odkrit pred enajstimi leti, a gre v resnici za starejše likov-
no delo iz prve polovice 20. stoletja, zato o prisotnosti sodobne spome-
niške plastike v velikolaškem javnem prostoru (še) ne moremo govoriti.
Nadaljevanje z javnospomeniško prakso pa je prav tu izjemnega pome-
na, saj ne udejanja le ohranjanja kolektivnega spomina na izjemne oseb-
nosti, dogodke in ideje, ampak mnogim prebivalcem podeželskega oko-
lja predstavlja edini konkretni stik s svetom likovne umetnosti.
16 Aleksander Arhar je izdelal kovinsko skulpturo Trubarja, ki nas pospremi pre-
ko mostička ob mlinu. Zaradi grobega videza varjenih kovinskih elementov so ga
mlajši obiskovalci domačije poimenovali Metalko, njegov Modri bleščavec, upodo-
bitev avtohtone vrste kačjega pastirja, pa še ni dobil posebnega nadimka … vsaj ne
da bi vedeli. Ob žlebu pred galerijo je obsedela tudi Teta Micka Dušana Zekoviča,
prav tako iz varjene kovine. Ljubiteljska kiparka Dragica Kern, ki je likovno izo-
braževanje opravila v likovni šoli LICE v Ribnici, je leta 2018 ob 36. srečanju likov-
nikov in razstavi Trubarjevi kraji Trubarjevi domačiji podarila delo z naslovom
Sreča. Razstavljeno je na otočku reke Rašice, kjer potekajo poročni obredi. Povsem
abstraktno delo, ki s svojo belino in z brancusijevsko sugestivnostjo preprostih li-
nij skoraj sentimentalno zaokroža združitve v zakonsko zvezo, je v steklo in man-
jše dimenzije prevedla lokalna oblikovalka stekla Tadeja Nemček.
296
