Page 264 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 264
iskovanje za znanje, znanje za zdravje zdravstveni negi. Premalokrat se zavedamo, da je znanje treba krepiti in pri-
dobivati, saj se smernice nenehno spreminjajo. Pacient je ključen dejavnik v
prikazani piramidi kategorij. Vse, kar počnemo, mora biti v dobro pacienta,
da se počuti varno in ima občutek, da so njegove potrebe zadovoljene. Enako
velja za njegove bližnje, ki jih glede na pacientovo željo želimo aktivno vkl-
jučiti v proces vnaprej izražene volje.
Razprava
Z izvedeno raziskavo smo ugotovili, da se medicinski sestri v kliničnem okol-
ju pogosto srečujeta z neozdravljivo bolnimi pacienti. Pogosto si pacienti ob
izteku življenja ne želijo več hospitalizacij ter različnih posegov in postopkov,
ki jih ne bodo pozdravili ali jim olajšali trpljenja. A velikokrat bolan človek ne
zavrne zdravstvenih intervencij, saj ne pozna svojih pravic ali ga je strah, kako
se bo okolica odzvala na njegovo odločitev. Običajno so ravno medicinske
sestre tiste, ki vidijo stisko človeka, zato je dobro, da so poučene o zakonod-
aji in o človekovih pravicah, da mu lahko dobro svetujejo. Bezjakova (2018) je
izvedla raziskavo, v kateri ugotavlja nizko poznavanje pravice do vnaprej iz-
ražene volje med ljudmi, ugotavlja tudi, da imajo ljudje željo po dodatnem
znanju in da je slabo poznavanje te pravice v praksi predvsem zaradi neizva-
janja promocije s strani zdravstvenih delavcev. Simonič (2014) navaja, da mo-
ra zdravstvena oskrba spoštovati človekove cilje, vrednote in prepričanja ter
v skladu s tem presoditi korist zdravljenja. Ugotovitve naše raziskave kaže-
jo, da imata medicinski sestri malo izkušenj z vnaprej izraženo voljo pacien-
ta. To je namreč področje, ki se v Sloveniji še razvija glede na pozno zakonod-
ajno ureditev. Figelj (2014) meni, da je vnaprej izražena volja v Sloveniji šele
na začetku poti in da se za zdaj še ni dobro uveljavila, saj po podatkih Zavoda
za zdravstveno zavarovanje Slovenije obrazec Vnaprejšnje volje izpolni manj
kot deset pacientov letno. Medicinski sestri menita, da bi morali vnaprej iz-
raženo voljo bolj vpeljati v vsakdanjo klinično prakso, saj bi to olajšalo dvome
ob koncu življenja. Lunder (2014) ugotavlja, da so za vpeljevanje vnaprejšn-
jega načrtovanja oskrbe v vsakdanje klinično okolje potrebne prilagoditve in
spremembe v zdravstvu, kar se nanaša na miselnost zdravstvenih delavcev in
družbe ter tudi na spremembo organizacije. Ugotavljamo, da medicinski ses-
tri kljub malo izkušnjam z vnaprej izraženo voljo za uspešno izpeljan proces
omenjata zaupljiv odnos med medicinsko sestro in vsemi vpletenimi v pro-
ces vnaprej izražene volje. Zaupanje si je treba pridobiti s kakovostno tera-
pevtsko komunikacijo in z znanjem, da lahko pacientu razložimo stvari, ki jih
ne razume. Figelj (2014) ugotavlja, da je temelj za izvedbo uspešnega načrta
zdravstvene obravnave obvladovanje veščin sporazumevanja. Simonič (2014)
navaja, da je profesionalno voden proces vnaprej izražene volje pacienta po-
goj za dobro sprejemanje odločitev glede zdravstvene oskrbe v prihodnos-
ti pri pacientu, družini in zdravstvenih delavcih. K boljšemu vpeljevanju vna-
prej izražene volje v klinično okolje bi pripomogli tudi partnerski odnosi med
člani zdravstvenega tima, pri katerem so pomembni zaupanje, strokovno
znanje in strokovne lastnosti posameznika. Izpostavljeno je bilo spoštovan-
262
dobivati, saj se smernice nenehno spreminjajo. Pacient je ključen dejavnik v
prikazani piramidi kategorij. Vse, kar počnemo, mora biti v dobro pacienta,
da se počuti varno in ima občutek, da so njegove potrebe zadovoljene. Enako
velja za njegove bližnje, ki jih glede na pacientovo željo želimo aktivno vkl-
jučiti v proces vnaprej izražene volje.
Razprava
Z izvedeno raziskavo smo ugotovili, da se medicinski sestri v kliničnem okol-
ju pogosto srečujeta z neozdravljivo bolnimi pacienti. Pogosto si pacienti ob
izteku življenja ne želijo več hospitalizacij ter različnih posegov in postopkov,
ki jih ne bodo pozdravili ali jim olajšali trpljenja. A velikokrat bolan človek ne
zavrne zdravstvenih intervencij, saj ne pozna svojih pravic ali ga je strah, kako
se bo okolica odzvala na njegovo odločitev. Običajno so ravno medicinske
sestre tiste, ki vidijo stisko človeka, zato je dobro, da so poučene o zakonod-
aji in o človekovih pravicah, da mu lahko dobro svetujejo. Bezjakova (2018) je
izvedla raziskavo, v kateri ugotavlja nizko poznavanje pravice do vnaprej iz-
ražene volje med ljudmi, ugotavlja tudi, da imajo ljudje željo po dodatnem
znanju in da je slabo poznavanje te pravice v praksi predvsem zaradi neizva-
janja promocije s strani zdravstvenih delavcev. Simonič (2014) navaja, da mo-
ra zdravstvena oskrba spoštovati človekove cilje, vrednote in prepričanja ter
v skladu s tem presoditi korist zdravljenja. Ugotovitve naše raziskave kaže-
jo, da imata medicinski sestri malo izkušenj z vnaprej izraženo voljo pacien-
ta. To je namreč področje, ki se v Sloveniji še razvija glede na pozno zakonod-
ajno ureditev. Figelj (2014) meni, da je vnaprej izražena volja v Sloveniji šele
na začetku poti in da se za zdaj še ni dobro uveljavila, saj po podatkih Zavoda
za zdravstveno zavarovanje Slovenije obrazec Vnaprejšnje volje izpolni manj
kot deset pacientov letno. Medicinski sestri menita, da bi morali vnaprej iz-
raženo voljo bolj vpeljati v vsakdanjo klinično prakso, saj bi to olajšalo dvome
ob koncu življenja. Lunder (2014) ugotavlja, da so za vpeljevanje vnaprejšn-
jega načrtovanja oskrbe v vsakdanje klinično okolje potrebne prilagoditve in
spremembe v zdravstvu, kar se nanaša na miselnost zdravstvenih delavcev in
družbe ter tudi na spremembo organizacije. Ugotavljamo, da medicinski ses-
tri kljub malo izkušnjam z vnaprej izraženo voljo za uspešno izpeljan proces
omenjata zaupljiv odnos med medicinsko sestro in vsemi vpletenimi v pro-
ces vnaprej izražene volje. Zaupanje si je treba pridobiti s kakovostno tera-
pevtsko komunikacijo in z znanjem, da lahko pacientu razložimo stvari, ki jih
ne razume. Figelj (2014) ugotavlja, da je temelj za izvedbo uspešnega načrta
zdravstvene obravnave obvladovanje veščin sporazumevanja. Simonič (2014)
navaja, da je profesionalno voden proces vnaprej izražene volje pacienta po-
goj za dobro sprejemanje odločitev glede zdravstvene oskrbe v prihodnos-
ti pri pacientu, družini in zdravstvenih delavcih. K boljšemu vpeljevanju vna-
prej izražene volje v klinično okolje bi pripomogli tudi partnerski odnosi med
člani zdravstvenega tima, pri katerem so pomembni zaupanje, strokovno
znanje in strokovne lastnosti posameznika. Izpostavljeno je bilo spoštovan-
262
