Page 41 - Perdih, Andrej, Katja Lakota, Alja Prah. 2020. Strukture bioloških molekul. Univerzitetni učbenik z recenzijo in navodila za vaje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 41
strukture bioloških molekul
Protitelesa so sestavljena iz dveh težkih (vsaka ima eno variabilno in tri ali več konstantnih
domen) in dveh lahkih verig (vsaka ima eno konstanto in eno variabilno domeno), ki so med
seboj povezane z disulfidnimi mostički (Slika 43). Mesto, ki ga protitelesa na antigenu
prepoznajo, imenujemo epitop, in je komplementaren paratopu na variabilni domeni obeh
verig na Fab regiji. Temu delu rečemo komplementarnost determinirajoča regija ali CDR (ang.
complementarity-determining region). Drugi del, kjer sta povezani težki verigi, se imenuje Fc,
in je odgovoren za učinke protiteles (z njim se veže na Fc receptorje, na komplement ipd).
Imunoglobulinska domena, ki jo tvori »sendvič« dveh β-ploskev, v katerih je povezanih sedem
(konstantna domena) ali devet (variabilna domena) antiparalelnih β-verig v obliki grškega
ključa, je prisotna v več kot 200 človeških proteinih (npr. nekateri citokinski receptorji,
adhezivne molekule, kostimulatorne molekule).
Slika 43. (Levo) Protitelesa so sestavljena iz lahkih in težkih verig. (Desno) Kristalna struktura
imunoglobulina (PDB koda 1IGT).
Po izpostavitvi antigenu aktivirane B celice, imenovane tudi plazmatke, tvorijo protitelesa, kot
del zaščitnega odgovora. Protitelesa so poliklonska. To pomeni, da vsaka B celica proizvaja
protitelesa proti drugemu delu antigena, zato so vezavna mesta na protitelesih različna. V
laboratorijih so s fuzijo B celice in nesmrtne mielomske celice uspeli vzpostaviti hibridne celice,
ki omogočajo gojenje monoklonskih protiteles. Vse so potomke ene B celice in imajo isto
vezavno mesto. Protitelesa se uporabljajo v terapevtske namene kot del bioloških zdravil in v
diagnostične/raziskovalne namene. Protitelesa so visoko specifična, saj lahko »ločijo« med
fosforiliranim in nefosforiliranim proteinom.
41
Protitelesa so sestavljena iz dveh težkih (vsaka ima eno variabilno in tri ali več konstantnih
domen) in dveh lahkih verig (vsaka ima eno konstanto in eno variabilno domeno), ki so med
seboj povezane z disulfidnimi mostički (Slika 43). Mesto, ki ga protitelesa na antigenu
prepoznajo, imenujemo epitop, in je komplementaren paratopu na variabilni domeni obeh
verig na Fab regiji. Temu delu rečemo komplementarnost determinirajoča regija ali CDR (ang.
complementarity-determining region). Drugi del, kjer sta povezani težki verigi, se imenuje Fc,
in je odgovoren za učinke protiteles (z njim se veže na Fc receptorje, na komplement ipd).
Imunoglobulinska domena, ki jo tvori »sendvič« dveh β-ploskev, v katerih je povezanih sedem
(konstantna domena) ali devet (variabilna domena) antiparalelnih β-verig v obliki grškega
ključa, je prisotna v več kot 200 človeških proteinih (npr. nekateri citokinski receptorji,
adhezivne molekule, kostimulatorne molekule).
Slika 43. (Levo) Protitelesa so sestavljena iz lahkih in težkih verig. (Desno) Kristalna struktura
imunoglobulina (PDB koda 1IGT).
Po izpostavitvi antigenu aktivirane B celice, imenovane tudi plazmatke, tvorijo protitelesa, kot
del zaščitnega odgovora. Protitelesa so poliklonska. To pomeni, da vsaka B celica proizvaja
protitelesa proti drugemu delu antigena, zato so vezavna mesta na protitelesih različna. V
laboratorijih so s fuzijo B celice in nesmrtne mielomske celice uspeli vzpostaviti hibridne celice,
ki omogočajo gojenje monoklonskih protiteles. Vse so potomke ene B celice in imajo isto
vezavno mesto. Protitelesa se uporabljajo v terapevtske namene kot del bioloških zdravil in v
diagnostične/raziskovalne namene. Protitelesa so visoko specifična, saj lahko »ločijo« med
fosforiliranim in nefosforiliranim proteinom.
41
