Page 27 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 27
kladivom zgodovine in nakovalom zgodovinopisja: tekstna življenja martina luthr a
Votifragus temnit, uestitus Doemonis astV
Sed quae periuro sunt praemia? Pocula LetheS. (Radics 1878, 12)
Lejte ga, sluzasto zgubo, ta klatež je greznica zlega!
Ves je zverinski, ogaba človeška! Ta sluzast odpadnik
Trikrat je slabši od Jude, lažnivec, služabnik hudiča!
Hrka pljuvaje heretik nesnago po dogmah presvetih,
Eno sta on in krivica! Bakle prižiga zločinske,
Rušil bi mesta, kraljestva in ljudstva! Črtilec Gospodov,
Vere teptalec, ves je namazan s hudičevo žavbo!
Saj mu pritiče nagrada! A kakšna? Le kupa pozabe.6
Pred tem procesom se ni mogla skriti niti smrt poglavitnega predstav-
nika reformacije na Nemškem. Že za časa Luthrovega življenja so kroži-
li obrekljivi spisi o tem, kako je heretični profesor končal pozabljen, nespo-
korjen in od Boga zavržen. Toda, ko se je bližala zadnja ura, so se Luthrovi
prijatelji, zavedajoč se morebitnega učinka »neblage smrti« na javno mnen
je, pripravili. Zagonetka, na katero ni bilo mogoče odgovoriti vnaprej, je
bila namreč: Kdo se bo ob poslednji uri polastil duše doktorja Luthra?
Vsevišnji ali Princ teme?
Vedeli so, da preprosti ljudje ljudske kulture, ki jih je reformacija v
nemškem jeziku primarno nagovarjala, menijo, da pri neskesanih hereti-
kih Hudič dobesedno pograbi svoj plen – dušo grešnika. Ljudje učene kul-
ture, zlasti teologi in zdravniki, so razmišljali nekoliko drugače: da je mo-
goče odhod nespokorjenega v pekel definirati medicinsko – kot trenutno
nezavest in zastoj srca. Ker pride do slednjega stanja naenkrat in brez pred-
hodnih kliničnih znakov, more Satan iz dotičnega iztrgati nit življenja,
dušo, in to tako, da cerkev umirajočemu ne more dati poslednje pomoči in
blagoslova.
Zato je Justus Jonas, ki je bil Luthrov dolgoletni prijatelj in zaupnik, te-
daj pa župnik v Halleju, 18. februarja 1546 Luthru na smrtni postelji zasta-
vil naslednje vprašanje:
Jonas: Častiti oče, ali boste do smrti vztrajali v Kristusu in v veri,
ki ste jo učili?
Luther: Da.
6 Zahvaljujem se izr. prof. dr. Gregorju Pobežinu, ki je prevedel navedene verze škofa
Hrena.
27
Votifragus temnit, uestitus Doemonis astV
Sed quae periuro sunt praemia? Pocula LetheS. (Radics 1878, 12)
Lejte ga, sluzasto zgubo, ta klatež je greznica zlega!
Ves je zverinski, ogaba človeška! Ta sluzast odpadnik
Trikrat je slabši od Jude, lažnivec, služabnik hudiča!
Hrka pljuvaje heretik nesnago po dogmah presvetih,
Eno sta on in krivica! Bakle prižiga zločinske,
Rušil bi mesta, kraljestva in ljudstva! Črtilec Gospodov,
Vere teptalec, ves je namazan s hudičevo žavbo!
Saj mu pritiče nagrada! A kakšna? Le kupa pozabe.6
Pred tem procesom se ni mogla skriti niti smrt poglavitnega predstav-
nika reformacije na Nemškem. Že za časa Luthrovega življenja so kroži-
li obrekljivi spisi o tem, kako je heretični profesor končal pozabljen, nespo-
korjen in od Boga zavržen. Toda, ko se je bližala zadnja ura, so se Luthrovi
prijatelji, zavedajoč se morebitnega učinka »neblage smrti« na javno mnen
je, pripravili. Zagonetka, na katero ni bilo mogoče odgovoriti vnaprej, je
bila namreč: Kdo se bo ob poslednji uri polastil duše doktorja Luthra?
Vsevišnji ali Princ teme?
Vedeli so, da preprosti ljudje ljudske kulture, ki jih je reformacija v
nemškem jeziku primarno nagovarjala, menijo, da pri neskesanih hereti-
kih Hudič dobesedno pograbi svoj plen – dušo grešnika. Ljudje učene kul-
ture, zlasti teologi in zdravniki, so razmišljali nekoliko drugače: da je mo-
goče odhod nespokorjenega v pekel definirati medicinsko – kot trenutno
nezavest in zastoj srca. Ker pride do slednjega stanja naenkrat in brez pred-
hodnih kliničnih znakov, more Satan iz dotičnega iztrgati nit življenja,
dušo, in to tako, da cerkev umirajočemu ne more dati poslednje pomoči in
blagoslova.
Zato je Justus Jonas, ki je bil Luthrov dolgoletni prijatelj in zaupnik, te-
daj pa župnik v Halleju, 18. februarja 1546 Luthru na smrtni postelji zasta-
vil naslednje vprašanje:
Jonas: Častiti oče, ali boste do smrti vztrajali v Kristusu in v veri,
ki ste jo učili?
Luther: Da.
6 Zahvaljujem se izr. prof. dr. Gregorju Pobežinu, ki je prevedel navedene verze škofa
Hrena.
27
