Page 22 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 22
izpod krivoverskega peresa
prezentirati. In le za tem lahko inkvizitor svoje delo zaključi s klavzulo o
»okuženi ovci«, ki da jo, ko je opravil zadnji pogovor z neskesanim, prepuš-
ča očiščujočemu ognju grmade, na katero nalaga posvetna oblast. – Takšno
postopanje okcitanske kulture ni posebej razločevalo med »heretiki«, judi
in muslimani: najprej jezikovna elimininacija dobrega imena ter časti, za
tem še fizična odstranitev iz družbe pravovernih in ne tako redko na koncu
– tudi justično »izločitev« izmed živečih, ki jo je zapečatil rabelj.
Zavoljo zapisanega je bil tudi imaginarij Luthra za časa njegovega živ-
ljenja nujna posledica Wittenberžanove mišljenjsko-delovanjske umestitve
v relaciji do tedaj veljavnega kreda Rimske cerkve in njene poglavitne hier
arhije. Bil je torej modificirani poznosrednjeveški imaginarij heretika.
Luther je bil presojan pretežno, občastno celo izključno teološko in eshato-
loško. Zato je na katoliški strani obveljal za napihnjenca (jactantia), upor-
nika (inobedientia) in predrznega razvratneža (zlasti po poroki s Katarino
von Boro), predvsem pa za razdiralca cerkvene enotnosti (novitatum pre
sumptio; veljal je tudi za spodkopovalca »treh redov sveta«) in trdovratnega
(pertinatia) heretika.
Kot tak je bil ubeseden zlasti v sočasnem katoliškem zgodovinopis-
ju (Cochlaeus, Fabri),4 ki je bilo tedaj pretežno biografika in/ali polemika.
Imaginarij Luthra – krivoverca je dobil že v prvih desetletjih reformacije
na Nemškem tudi likovno izrazitev, in sicer skozi modificirane upodobit
ve divjih ljudi. Z le-temi je poznosrednjeveška in zgodnjenovoveška družba
Okcidenta likovno definirala ter reflektirala podobe lastnih strahov in sa-
mougledovanja ogroženosti.
Divji človek deluje kot simbol, ki je nasprotje spodobnosti in skrom
nosti, ki je nasprotje uglajenosti ter civiliziranosti. Je zgolj estetizi-
rana alegorična oblika srednjeveškega marginalca, skupine ali po-
sameznika, ki je zanikala dominantni red, zanikala sprejete norme
sobivanja ter pravila in zakone moči. (Kavur 2014, 37–38)
Tako je mogel biti Luther na karikaturah, npr. na znamenitem leso-
rezu Hansa Brosamerja (Cochlaeus 1529, naslovni list), podobljen kot apo-
kaliptični sedemglavi zmaj, hidra herezije in Satanovo seme, nazadnje pa
4 Johanna Fabrija omenja tudi Primož Trubar, in sicer v predgovoru h knjigi Articu-
li (Trubar [1562] v Vinkler 2005a, 45), kjer podaja prvo slovensko pisano »zgodovi-
no« protestantizma; Trubar omenja nasprotovanje Fabrija in Johanna Maierja Ecka
Augsb urški veroizpovedi; v mislih je imel 404 Eckove teze, s katerimi je skušal ugled-
ni katoliški učenjak popisati heretičnost Confessio augustana in izzvati protestant-
ske teologe k javnemu disputu.
22
prezentirati. In le za tem lahko inkvizitor svoje delo zaključi s klavzulo o
»okuženi ovci«, ki da jo, ko je opravil zadnji pogovor z neskesanim, prepuš-
ča očiščujočemu ognju grmade, na katero nalaga posvetna oblast. – Takšno
postopanje okcitanske kulture ni posebej razločevalo med »heretiki«, judi
in muslimani: najprej jezikovna elimininacija dobrega imena ter časti, za
tem še fizična odstranitev iz družbe pravovernih in ne tako redko na koncu
– tudi justično »izločitev« izmed živečih, ki jo je zapečatil rabelj.
Zavoljo zapisanega je bil tudi imaginarij Luthra za časa njegovega živ-
ljenja nujna posledica Wittenberžanove mišljenjsko-delovanjske umestitve
v relaciji do tedaj veljavnega kreda Rimske cerkve in njene poglavitne hier
arhije. Bil je torej modificirani poznosrednjeveški imaginarij heretika.
Luther je bil presojan pretežno, občastno celo izključno teološko in eshato-
loško. Zato je na katoliški strani obveljal za napihnjenca (jactantia), upor-
nika (inobedientia) in predrznega razvratneža (zlasti po poroki s Katarino
von Boro), predvsem pa za razdiralca cerkvene enotnosti (novitatum pre
sumptio; veljal je tudi za spodkopovalca »treh redov sveta«) in trdovratnega
(pertinatia) heretika.
Kot tak je bil ubeseden zlasti v sočasnem katoliškem zgodovinopis-
ju (Cochlaeus, Fabri),4 ki je bilo tedaj pretežno biografika in/ali polemika.
Imaginarij Luthra – krivoverca je dobil že v prvih desetletjih reformacije
na Nemškem tudi likovno izrazitev, in sicer skozi modificirane upodobit
ve divjih ljudi. Z le-temi je poznosrednjeveška in zgodnjenovoveška družba
Okcidenta likovno definirala ter reflektirala podobe lastnih strahov in sa-
mougledovanja ogroženosti.
Divji človek deluje kot simbol, ki je nasprotje spodobnosti in skrom
nosti, ki je nasprotje uglajenosti ter civiliziranosti. Je zgolj estetizi-
rana alegorična oblika srednjeveškega marginalca, skupine ali po-
sameznika, ki je zanikala dominantni red, zanikala sprejete norme
sobivanja ter pravila in zakone moči. (Kavur 2014, 37–38)
Tako je mogel biti Luther na karikaturah, npr. na znamenitem leso-
rezu Hansa Brosamerja (Cochlaeus 1529, naslovni list), podobljen kot apo-
kaliptični sedemglavi zmaj, hidra herezije in Satanovo seme, nazadnje pa
4 Johanna Fabrija omenja tudi Primož Trubar, in sicer v predgovoru h knjigi Articu-
li (Trubar [1562] v Vinkler 2005a, 45), kjer podaja prvo slovensko pisano »zgodovi-
no« protestantizma; Trubar omenja nasprotovanje Fabrija in Johanna Maierja Ecka
Augsb urški veroizpovedi; v mislih je imel 404 Eckove teze, s katerimi je skušal ugled-
ni katoliški učenjak popisati heretičnost Confessio augustana in izzvati protestant-
ske teologe k javnemu disputu.
22
