Page 26 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 26
izpod krivoverskega peresa
je postala sintagma Luther med katoličani skoraj sinonim za sedemgla-
vo biblično bestio triumphans, ki naj bi se pojavila ob poslednji sodbi in
koncu sveta, ki ga je tedanji svet pričakoval praktično vsak dan; slehernik
Luthrove dobe je bil namreč prepričan, da živi v peti dobi stvarstva in tako
ob njegovem koncu.
Podobno je bil Luther ubeseden v opisih in upodobljen na karikaturah,
zlasti v pamfletni literaturi svoje dobe (Cochlaeus 1549 v Vandiver, Keen,
Frazel 2008, 346–47). Naletu sovražne pozornosti in iz le-te izpeljanemu
imaginariju se ni ognilo ne njegovo javno ne zasebno življenje. Zgodovinski
Luther je tako že za živega zadihal v več ločenih, toda hkratnih »življe-
njih« za različne »horizonte pričakovanja« takratnega bralca: v realnem
svetu, kot ga je mogoče rekonstruirati z uporabo ohranjenih reformator-
jevih del, ki jih je kot avtor dajal v obtok in so jih ljudje zaradi vernakular-
nega nemškega idioma in spretne rabe novega komunikacijskega sredstva,
»interneta« 16. stoletja, tiska, množično brali, pisem, poročil sodobnikov, in
v literarnem, biografskem ter pamfletnem. Tam sta Luthra obe strani upo-
dabljali predvsem kot shematičnega reprezentanta platonskega principa.
Katoličani kot mrzko inkarnacijo Zlega in luterani kot utelesitev Dobrega.
In ga tako literarno tudi konstruirali.
Tudi avtorji iz dežel med Alpami in Jadranom niso ostali onstran tega
etično-moralnega chiaroscura, kar utegne kazati na splošnost katoliškega
antiluthrovskega idearija in imaginarija tudi v tistih delih Reicha, kjer je
bila verska situacija negotova in kjer na prvi pogled ni bilo niti slučajno jas-
no, katere vere bodo deželani v prihodnosti. Tomaž Hren je tako založil
Laudes ac Tituli Martino Luthero Haerisiarchae conguruentes z akrostihom
LUTHERUS MARTINUS.5 V njem je uporabil prejkone standardno izrazje
katoliške strani o nemškem reformatorju: Wittenberžan da je ne le krivič-
než, heretik in odpadnik, temveč tudi ogaba in judež, pravcata gnojna jama
zla, predvsem pa lažnivec in Satanov soldat:
Lubricus hic erro est, nebulo sentina maloruM
Vipera, foex hominum, basiliscus, apostata: JudA
Ter pejor: mendax, Antichristique ministeR
Haeresibus pia conspurcat male dogmata spargiT
Et scelerum incendit facibus, contemptor honestI
Regna, urbes, populos: Christi et uenerabile numeN
5 Spodnji Hrenovi verzi so napisani na notranjo stran zadnje platnice Dalmatinove
biblije, ki jo je Jurij Dalmatin ob novem letu 1584 posvetil Juriju Rainu s Strmola in
je kasneje pripadala Hrenu (Radics 1878, 11).
26
je postala sintagma Luther med katoličani skoraj sinonim za sedemgla-
vo biblično bestio triumphans, ki naj bi se pojavila ob poslednji sodbi in
koncu sveta, ki ga je tedanji svet pričakoval praktično vsak dan; slehernik
Luthrove dobe je bil namreč prepričan, da živi v peti dobi stvarstva in tako
ob njegovem koncu.
Podobno je bil Luther ubeseden v opisih in upodobljen na karikaturah,
zlasti v pamfletni literaturi svoje dobe (Cochlaeus 1549 v Vandiver, Keen,
Frazel 2008, 346–47). Naletu sovražne pozornosti in iz le-te izpeljanemu
imaginariju se ni ognilo ne njegovo javno ne zasebno življenje. Zgodovinski
Luther je tako že za živega zadihal v več ločenih, toda hkratnih »življe-
njih« za različne »horizonte pričakovanja« takratnega bralca: v realnem
svetu, kot ga je mogoče rekonstruirati z uporabo ohranjenih reformator-
jevih del, ki jih je kot avtor dajal v obtok in so jih ljudje zaradi vernakular-
nega nemškega idioma in spretne rabe novega komunikacijskega sredstva,
»interneta« 16. stoletja, tiska, množično brali, pisem, poročil sodobnikov, in
v literarnem, biografskem ter pamfletnem. Tam sta Luthra obe strani upo-
dabljali predvsem kot shematičnega reprezentanta platonskega principa.
Katoličani kot mrzko inkarnacijo Zlega in luterani kot utelesitev Dobrega.
In ga tako literarno tudi konstruirali.
Tudi avtorji iz dežel med Alpami in Jadranom niso ostali onstran tega
etično-moralnega chiaroscura, kar utegne kazati na splošnost katoliškega
antiluthrovskega idearija in imaginarija tudi v tistih delih Reicha, kjer je
bila verska situacija negotova in kjer na prvi pogled ni bilo niti slučajno jas-
no, katere vere bodo deželani v prihodnosti. Tomaž Hren je tako založil
Laudes ac Tituli Martino Luthero Haerisiarchae conguruentes z akrostihom
LUTHERUS MARTINUS.5 V njem je uporabil prejkone standardno izrazje
katoliške strani o nemškem reformatorju: Wittenberžan da je ne le krivič-
než, heretik in odpadnik, temveč tudi ogaba in judež, pravcata gnojna jama
zla, predvsem pa lažnivec in Satanov soldat:
Lubricus hic erro est, nebulo sentina maloruM
Vipera, foex hominum, basiliscus, apostata: JudA
Ter pejor: mendax, Antichristique ministeR
Haeresibus pia conspurcat male dogmata spargiT
Et scelerum incendit facibus, contemptor honestI
Regna, urbes, populos: Christi et uenerabile numeN
5 Spodnji Hrenovi verzi so napisani na notranjo stran zadnje platnice Dalmatinove
biblije, ki jo je Jurij Dalmatin ob novem letu 1584 posvetil Juriju Rainu s Strmola in
je kasneje pripadala Hrenu (Radics 1878, 11).
26
