Page 29 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 29
kladivom zgodovine in nakovalom zgodovinopisja: tekstna življenja martina luthr a
Ta jasni odgovor so bile reformatorjeve zadnje besede na tem svetu
(Oberman 1992, 3, 4), toda Jonas je ob Luthru hitro zbral priče. Te so po-
trdile, da odhod brata Martina onstran ni bil strašna predsmrtna agoni-
ja neizpokorjenega grešnika, boj, v katerem se Dobro in Zlo brezkompro-
misno potezata za dušo škofa-pridigarja, temveč nič več kot bežni trenutek
prehoda. Jonas se je dobro zavedal, da Luthrova smrtna postelja tedaj ni
bila samo kraj/trenutek poslednje skrivnosti za umirajočega, temveč tudi
gledališki oder. V igri je bila namreč preprečitev neženiranega obrekova-
nja, da je prvoborec, apostol reformacije kot poslednje dejanje tuzemske-
ga življenja zagrešil nič drugega kot smrtni greh, samomor. Zato je takoj po
Luthrovi smrti natančno protokoliral zadnjih tuzemskih štirindvajset ur
wittenberškega škofa-pridigarja, spis pa poslal Luthrovemu vladarju, vo-
lilnemu knezu Johannu Friedrichu, ter prepis še Luthrovim sodelavcem na
univerzi v Wittenbergu, ne pa Luthrovi vdovi Katarini (Oberman ibid., 5).
Luthrovi sodelavci so tako mogli poudariti predvsem, da je škof-pridi-
gar umrl »mirno in [torej] v Božji milosti«, Melanchthon pa je za morebitne
dvomljivce v učeni kulturi v latinščini popisal, kako vzrok Luthrove smrti
nista bila nenadna koma in zastoj srca, temveč da so pokojniku počasi pošle
življenjske moči zavoljo napredujoče bolezni, ki da se je pri Luthru s simp-
tomi kazala tudi že kdaj prej, toda ob poslednji uri ob vedno večjih boleči-
nah (Melanchthon 1549, E1, nepaginirano; Melanchthon 1546, v Vandiver,
Keen, Frazel ibid., 39).
Tako so Jonas in sodelavci z retorično (argumentacijsko) strategijo
vnaprejšnje zavrnitve (refutatio) nagovorili oblikovanje imaginarija zastran
Luthrove smrti v prihodnosti. Nemirno, neobičajno oziroma, kot se je tedaj
reklo, »slabo« umiranje je za ljudi med sredn jim vekom in koncem 19. sto-
letja ob tedaj prezentnem imaginariju dobre smrti (ars bene moriendi) si-
gnaliziralo, da je dotični šel onkraj pod težo nepravoverne, nespokorjene in
zato nespokojne vesti, da tako z njim »ni bilo vse prav«. In tudi v onostran-
stvu ne bo.
Topos dobre smrti se zato pojavlja nato kot locus communis tudi v dru-
gih biografijah izpostavljenih protestantskih reformatorjev: tako v zvezi z
Luthrom kot Trubarjem tudi v Matije Trosta poslovenitvi Andreaeve knji-
ge o Trubarju, v Eni leipi inu pridni predigi per pogrebi tiga vissoku vučeni-
ga gospud Truberia, rainciga (1588).
V njej je v povezavi z Luthrom brati:
Iest sim tudi hotil zapissati inu očitu pustiti drukati, koku se ie
gospud Primož iz tiga svita ločil, de bi nikar še pruti vaši gnadi inu
29
Ta jasni odgovor so bile reformatorjeve zadnje besede na tem svetu
(Oberman 1992, 3, 4), toda Jonas je ob Luthru hitro zbral priče. Te so po-
trdile, da odhod brata Martina onstran ni bil strašna predsmrtna agoni-
ja neizpokorjenega grešnika, boj, v katerem se Dobro in Zlo brezkompro-
misno potezata za dušo škofa-pridigarja, temveč nič več kot bežni trenutek
prehoda. Jonas se je dobro zavedal, da Luthrova smrtna postelja tedaj ni
bila samo kraj/trenutek poslednje skrivnosti za umirajočega, temveč tudi
gledališki oder. V igri je bila namreč preprečitev neženiranega obrekova-
nja, da je prvoborec, apostol reformacije kot poslednje dejanje tuzemske-
ga življenja zagrešil nič drugega kot smrtni greh, samomor. Zato je takoj po
Luthrovi smrti natančno protokoliral zadnjih tuzemskih štirindvajset ur
wittenberškega škofa-pridigarja, spis pa poslal Luthrovemu vladarju, vo-
lilnemu knezu Johannu Friedrichu, ter prepis še Luthrovim sodelavcem na
univerzi v Wittenbergu, ne pa Luthrovi vdovi Katarini (Oberman ibid., 5).
Luthrovi sodelavci so tako mogli poudariti predvsem, da je škof-pridi-
gar umrl »mirno in [torej] v Božji milosti«, Melanchthon pa je za morebitne
dvomljivce v učeni kulturi v latinščini popisal, kako vzrok Luthrove smrti
nista bila nenadna koma in zastoj srca, temveč da so pokojniku počasi pošle
življenjske moči zavoljo napredujoče bolezni, ki da se je pri Luthru s simp-
tomi kazala tudi že kdaj prej, toda ob poslednji uri ob vedno večjih boleči-
nah (Melanchthon 1549, E1, nepaginirano; Melanchthon 1546, v Vandiver,
Keen, Frazel ibid., 39).
Tako so Jonas in sodelavci z retorično (argumentacijsko) strategijo
vnaprejšnje zavrnitve (refutatio) nagovorili oblikovanje imaginarija zastran
Luthrove smrti v prihodnosti. Nemirno, neobičajno oziroma, kot se je tedaj
reklo, »slabo« umiranje je za ljudi med sredn jim vekom in koncem 19. sto-
letja ob tedaj prezentnem imaginariju dobre smrti (ars bene moriendi) si-
gnaliziralo, da je dotični šel onkraj pod težo nepravoverne, nespokorjene in
zato nespokojne vesti, da tako z njim »ni bilo vse prav«. In tudi v onostran-
stvu ne bo.
Topos dobre smrti se zato pojavlja nato kot locus communis tudi v dru-
gih biografijah izpostavljenih protestantskih reformatorjev: tako v zvezi z
Luthrom kot Trubarjem tudi v Matije Trosta poslovenitvi Andreaeve knji-
ge o Trubarju, v Eni leipi inu pridni predigi per pogrebi tiga vissoku vučeni-
ga gospud Truberia, rainciga (1588).
V njej je v povezavi z Luthrom brati:
Iest sim tudi hotil zapissati inu očitu pustiti drukati, koku se ie
gospud Primož iz tiga svita ločil, de bi nikar še pruti vaši gnadi inu
29
