Page 348 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 348
opereta med obema svetovnima vojnama

je profesionalni igralci in drugi gledališčniki. Kot talentiran je leta 1898 do-
bil priložnost igrati na odru Deželnega gledališča in dobil manjše, t. i. epi-
zodne vloge v takrat maloštevilnih operetah. Prav slednje je bilo odločilno,
da se je preusmeril na oder nemškega gledališča, preko katerega je našel stik
z manjšimi nemškimi gledališči na Češkem in na Dunaju, kot pevec oziro-
ma igralec manjših operetnih vlog. V sezoni 1907/08 se je vrnil v Ljubljano,
kjer se je na podlagi pridobljenih izkušenj kmalu profiliral v operetnega re-
žiserja.22 K uveljavitvi moderne režije med obema vojnama je največ prispe-
val Milan Skrbinšek (1886–1963), igralec in režiser, diplomant Ottove šole.
Primarno je deloval na dramskih odrih, s primerno izobrazbo in vplivom
na mlajše rodove pa je spodbujal uveljavitev sodobnih režijskih prijemov na
širšem slovenskem prostoru.23 Njegova popotnica mlajšim je zbrana v zapi-
su Moderna režija in tržaški oder, objavljenem v reviji Maska (1920 in 1921),
kjer je med drugim poudaril:

Prvi predpogoj za uspešno režijo je, da režiser delo […] vzljubi ka­
kor lastno dete, da se navdušuje zanj. […] ne zadostuje, če je […] li­
terarno izobražen, da ima smisel za sceno in da zna psihološko raz­
ložiti posamezne značaje, […] režiser mora biti odrski človek, […]
obdarjen z močno avtosugestijo, ki mu omogoči v umetniškem deli­
riju vzljubiti dramatično delo tako, […] da čuti vso dinamiko, nje­
gova najrahlejša mesta, kakor tudi njegov najsilnejši krik, in ja­
sna mu je ona akustična meja, ki je značilna in potrebna za obliko
celote.24

Za režijski napredek je bila zaslužna splošna evropeizacija slovenske-
ga gledališča po prvi svetovni vojni, k čemur so v veliki meri pripomogla
študijska potovanja slovenskih režiserjev in gostovanja takratnih avantgar-
dnih gledališč pri nas.25 Najvplivnejši so bili umetnostni tokovi iz Rusi-

22 V. S., »Povhe Josip«, v Slovenski gledališki leksikon II, ur. Smiljan Samec (Ljubljana:
Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 1972), 541.

23 Traven, »Problemi režiserja v zgodovini slovenskega gledališča«, Gledališki list SNG
Opera Ljubljana, 122; prim. tudi Ciril Debevec, »Vprašanje režiserjev v ljubljanski
Drami«, Mladina 2, št. 8–10 (1925/26), ponatis v Svobodne roke: antologija teoretske
misli o slovenskem gledališču (1899–1979), ur. Blaž Lukan in Primož Jesenko (Ljublja-
na: AGRFT, 2012), 114–115, https://issuu.com/zavodmaska/docs/antologija_web.

24 Milan Skrbinšek, »Moderna režija«, v Svobodne roke: antologija teoretske misli o slo­
venskem gledališču (1899–1979), ur. Blaž Lukan in Primož Jesenko (Ljubljana: AGR-
FT, 2012), 99–100, https://issuu.com/zavodmaska/docs/antologija_web.

25 Filip Kalan, »Evropeizacija slovenske gledališke kulture«, v Linhartovo izročilo, ur.
Lojze Filipič (Ljubljana: Drama Slovenskega narodnega gledališča, 1957), 66.

346
   343   344   345   346   347   348   349   350   351   352   353