Page 351 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 351
oper etne pr edstave v sng mar ibor med obema svetovnima vojnama ...
te.34 Ljubljanska Opera se je do druge svetovne vojne preko nekaterih izje-
mnih režiserjev precej modernizirala in izoblikovala sodobno naravnane
predstave, iz katerih so veli najboljši evropski vzori, pa tudi izvirne rešitve
domačih umetniških impulzov.
Režiserji operet v SNG Maribor med letoma 1920 in 1941
Čeprav je imelo mariborsko gledališče takoj po prvi svetovni vojni pov-
sem drugačna izhodišča kot ljubljanska Talija, saj dotlej slovenski profesi-
onalni oder ni obstajal, je bilo tudi tam čutiti veliko željo po vzpostavitvi
primernega ansambla, ki bi zmogel kvalitetno in umetniško proniclji-
vo izvajati tako dramske kot glasbeno-gledališke predstave. V primerja-
vi z Ljubljano je bilo pri sestavi mariborskega ansambla še več težav, med
drugim ni bilo možnosti nastavitve profiliranih režiserjev, kar je pome-
nilo, da so ta dela opravljali posamezni igralci in/ali pevci, člani ansam-
bla. Podobno je bilo s sceno in kostumi, ki jih je največkrat zasnoval re-
žiser. Hinko Nučič, prvenstveno igralec in gledališki režiser, je poskrbel,
da je ansambel že v prvi sezoni izvedel nekaj iger z glasbo in petjem, ob
koncu sezone pa operetno predstavo, in sicer Hervéjevo Mam‘zelle Nito
uche, eno najbolj prepoznavnih del svojega časa.35 Pavel Rasberger, ki je
imel v opereti vlogo Celestina, poroča, da v tem času ansambel ni imel
stalnega dirigenta in da ga je Nučič kot najprimernejšega, s precej glasbe-
nega znanja in odrskih izkušenj, imenoval za glasbenega vodjo predsta-
ve. Glavne pevske vloge so imeli igralci z dobrim pevskim glasom, diri-
genta pa sta bila zunanja sodelavca, Maks Schönherr36 in Anton Skačej,37
34 Koter, »Razvoj profila gledališkega in opernega režiserja«, 118–9. Prim. tudi Dušan
Moravec, Slovenski režiserski kvartet (Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski mu-
zej, 1996), 177–233.
35 Manica Špendal, »Ustanovitev Slovenskega narodnega gledališča leta 1919 in prvo
obdobje stalne slovenske opere v Mariboru«, v Sto let Slovenskega narodnega gleda
lišča v Mariboru, ur. Vili Ravnjak (Maribor: Slovensko narodno gledališče, Umetni-
ški kabinet Primož Premzl, 2019), 305–14.
36 Max Schönherr (1873–1955) izhaja iz znane mariborske glasbene družine. Bil je vi-
olinist in dirigent ter štiri desetletja vodja Železničarske godbe v Mariboru. Že pred
prvo svetovno vojno je bil občasno kapelnik mariborskega nemškega gledališča.
Njegov sin Max je postal ugledni dirigent radijskega simfoničnega orkestra na Du-
naju, drugi sin Wilhelm pa je bil violončelist in operni dirigent (v Theater an der
Wien in Operi Nürnberg). Glej v: Maja Godina Golja, ur., Maribor in Mariborčani
(Ljubljana: Založba ZRC, 2015), 99.
37 Anton Skačej izhaja iz Lovrenca na Pohorju in je bil eden izmed devetih sinov ka-
pelnika Franca Skačeja, ustanovitelja lovrenške godbe na pihala, ki izhaja iz tamkaj-
šnje t. i. Skačejeve godbe. Glej: »Program. PGD Pihalna godba Lovrenc na Pohor-
349
te.34 Ljubljanska Opera se je do druge svetovne vojne preko nekaterih izje-
mnih režiserjev precej modernizirala in izoblikovala sodobno naravnane
predstave, iz katerih so veli najboljši evropski vzori, pa tudi izvirne rešitve
domačih umetniških impulzov.
Režiserji operet v SNG Maribor med letoma 1920 in 1941
Čeprav je imelo mariborsko gledališče takoj po prvi svetovni vojni pov-
sem drugačna izhodišča kot ljubljanska Talija, saj dotlej slovenski profesi-
onalni oder ni obstajal, je bilo tudi tam čutiti veliko željo po vzpostavitvi
primernega ansambla, ki bi zmogel kvalitetno in umetniško proniclji-
vo izvajati tako dramske kot glasbeno-gledališke predstave. V primerja-
vi z Ljubljano je bilo pri sestavi mariborskega ansambla še več težav, med
drugim ni bilo možnosti nastavitve profiliranih režiserjev, kar je pome-
nilo, da so ta dela opravljali posamezni igralci in/ali pevci, člani ansam-
bla. Podobno je bilo s sceno in kostumi, ki jih je največkrat zasnoval re-
žiser. Hinko Nučič, prvenstveno igralec in gledališki režiser, je poskrbel,
da je ansambel že v prvi sezoni izvedel nekaj iger z glasbo in petjem, ob
koncu sezone pa operetno predstavo, in sicer Hervéjevo Mam‘zelle Nito
uche, eno najbolj prepoznavnih del svojega časa.35 Pavel Rasberger, ki je
imel v opereti vlogo Celestina, poroča, da v tem času ansambel ni imel
stalnega dirigenta in da ga je Nučič kot najprimernejšega, s precej glasbe-
nega znanja in odrskih izkušenj, imenoval za glasbenega vodjo predsta-
ve. Glavne pevske vloge so imeli igralci z dobrim pevskim glasom, diri-
genta pa sta bila zunanja sodelavca, Maks Schönherr36 in Anton Skačej,37
34 Koter, »Razvoj profila gledališkega in opernega režiserja«, 118–9. Prim. tudi Dušan
Moravec, Slovenski režiserski kvartet (Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski mu-
zej, 1996), 177–233.
35 Manica Špendal, »Ustanovitev Slovenskega narodnega gledališča leta 1919 in prvo
obdobje stalne slovenske opere v Mariboru«, v Sto let Slovenskega narodnega gleda
lišča v Mariboru, ur. Vili Ravnjak (Maribor: Slovensko narodno gledališče, Umetni-
ški kabinet Primož Premzl, 2019), 305–14.
36 Max Schönherr (1873–1955) izhaja iz znane mariborske glasbene družine. Bil je vi-
olinist in dirigent ter štiri desetletja vodja Železničarske godbe v Mariboru. Že pred
prvo svetovno vojno je bil občasno kapelnik mariborskega nemškega gledališča.
Njegov sin Max je postal ugledni dirigent radijskega simfoničnega orkestra na Du-
naju, drugi sin Wilhelm pa je bil violončelist in operni dirigent (v Theater an der
Wien in Operi Nürnberg). Glej v: Maja Godina Golja, ur., Maribor in Mariborčani
(Ljubljana: Založba ZRC, 2015), 99.
37 Anton Skačej izhaja iz Lovrenca na Pohorju in je bil eden izmed devetih sinov ka-
pelnika Franca Skačeja, ustanovitelja lovrenške godbe na pihala, ki izhaja iz tamkaj-
šnje t. i. Skačejeve godbe. Glej: »Program. PGD Pihalna godba Lovrenc na Pohor-
349
