Page 352 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 352
opereta med obema svetovnima vojnama
oba sicer kapelnika.38 Opereto je režiral član ansambla, igralec Rado Žele-
znik in je v do konca sezone doživela šest ponovitev.39 Rado Železnik (1894–
1935), doma iz Ljubljane, je bil pri petnajstih letih vajenec v eni izmed mo-
dnih trgovin na Mestnem trgu, kjer ga je naključno srečal Hinko Nučič, ga
po glasu ocenil kot igralski potencial in povabil v dramatično šolo. Fant se
je odzval in čez mesec dni že stopil na oder Narodnega doma, nato pa De-
želnega gledališča, kjer se je kmalu izkazal kot vsestranski igralec. V letu
1911/12 je obiskoval Ottovo dramsko šolo na Dunaju, se profiliral kot igralec
in dobil temeljna znanja režiserske stroke. Kot izjemno nadarjenega ga je
ocenil tudi mentor Ottove šole, igralec C. Baumgartner. Železnik je do voj-
ne igral v Passau, na Moravskem in Dunaju, se leta 1914 vrnil v Ljubljano,
stopil nekajkrat na oder in bil nato mobiliziran. Po vojni je igralsko karie-
ro nadaljeval v Ljubljani, Osijeku, Celju in Mariboru, kjer je bil z manjšimi
prekinitvami član ansambla od leta 1919 do 1928. Prav v Mariboru, kjer se
je leta 1923 ustalil za šest let, je tudi največ režiral, okrog štirideset predstav.
Kot igralec se je izkazal tako v dramskih kot komičnih, klasičnih in sodob-
nih delih ter s svojim talentom za tankočutno oblikovanje različnih karak-
terjev postal eden najbolj prepoznavnih gledaliških likov svojega časa, kar
so potrjevali tudi kritiški zapisi.40 Kot piše Rasberger, je mariborska publi-
ka režijo operete Mam‘zelle Nitouche nagradila z bučnim aplavzom, reži-
serja pa z vencem časti, kar pa je tudi edini znani podatek o njegovem režij-
skem delu tega časa.41 Pavel Rasberger, s katerim sta bila velika prijatelja, ga
v svojih spominih opisuje kot odličnega igralca, ničesar pa ne pove o nje-
govih režiserskih sposobnostih in uspehih,42 Pavel Strmšek pa pravi, da je
imel kot režiser tudi »izboren okus za inscenacije«.43
ju«, JSKD, https://www.jskd.si/glasba/instrumentalna/prireditve_instrumentalna/
drzavne/godbe_zabavno_17/godbe_zabavno_17_program.htm.
38 Pavel Rasberger, Moji spomini (Ljubljana: Knjižnica Mestnega gledališča, 1965), 159.
39 Ravnjak, Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, 598.
40 Dušan Moravec, Portreti pozabljenih igralcev (Ljubljana, Slovenski gledališki in film-
ski muzej, 1992), 57–63; Dušan Moravec, »Železnik, Rado (1894–1935)«, Slovenska
biografija (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazi-
skovalni center SAZU, 2013), https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi895375/.
41 Pavel Rasberger, »40 let mariborske operete«, Arhiv SLOGI, mapa 399, sign. 69, tip-
kopis (brez paginacije).
42 Pavel Rasberger, »Radu Železniku v spomin«, Arhiv SLOGI, mapa 399, sign. 69, tip-
kopis (brez paginacije).
43 Pavel Strmšek, Deset let Narodnega gledališča v Mariboru (Maribor: Dramatično
društvo, 1929), 68.
350
oba sicer kapelnika.38 Opereto je režiral član ansambla, igralec Rado Žele-
znik in je v do konca sezone doživela šest ponovitev.39 Rado Železnik (1894–
1935), doma iz Ljubljane, je bil pri petnajstih letih vajenec v eni izmed mo-
dnih trgovin na Mestnem trgu, kjer ga je naključno srečal Hinko Nučič, ga
po glasu ocenil kot igralski potencial in povabil v dramatično šolo. Fant se
je odzval in čez mesec dni že stopil na oder Narodnega doma, nato pa De-
želnega gledališča, kjer se je kmalu izkazal kot vsestranski igralec. V letu
1911/12 je obiskoval Ottovo dramsko šolo na Dunaju, se profiliral kot igralec
in dobil temeljna znanja režiserske stroke. Kot izjemno nadarjenega ga je
ocenil tudi mentor Ottove šole, igralec C. Baumgartner. Železnik je do voj-
ne igral v Passau, na Moravskem in Dunaju, se leta 1914 vrnil v Ljubljano,
stopil nekajkrat na oder in bil nato mobiliziran. Po vojni je igralsko karie-
ro nadaljeval v Ljubljani, Osijeku, Celju in Mariboru, kjer je bil z manjšimi
prekinitvami član ansambla od leta 1919 do 1928. Prav v Mariboru, kjer se
je leta 1923 ustalil za šest let, je tudi največ režiral, okrog štirideset predstav.
Kot igralec se je izkazal tako v dramskih kot komičnih, klasičnih in sodob-
nih delih ter s svojim talentom za tankočutno oblikovanje različnih karak-
terjev postal eden najbolj prepoznavnih gledaliških likov svojega časa, kar
so potrjevali tudi kritiški zapisi.40 Kot piše Rasberger, je mariborska publi-
ka režijo operete Mam‘zelle Nitouche nagradila z bučnim aplavzom, reži-
serja pa z vencem časti, kar pa je tudi edini znani podatek o njegovem režij-
skem delu tega časa.41 Pavel Rasberger, s katerim sta bila velika prijatelja, ga
v svojih spominih opisuje kot odličnega igralca, ničesar pa ne pove o nje-
govih režiserskih sposobnostih in uspehih,42 Pavel Strmšek pa pravi, da je
imel kot režiser tudi »izboren okus za inscenacije«.43
ju«, JSKD, https://www.jskd.si/glasba/instrumentalna/prireditve_instrumentalna/
drzavne/godbe_zabavno_17/godbe_zabavno_17_program.htm.
38 Pavel Rasberger, Moji spomini (Ljubljana: Knjižnica Mestnega gledališča, 1965), 159.
39 Ravnjak, Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, 598.
40 Dušan Moravec, Portreti pozabljenih igralcev (Ljubljana, Slovenski gledališki in film-
ski muzej, 1992), 57–63; Dušan Moravec, »Železnik, Rado (1894–1935)«, Slovenska
biografija (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazi-
skovalni center SAZU, 2013), https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi895375/.
41 Pavel Rasberger, »40 let mariborske operete«, Arhiv SLOGI, mapa 399, sign. 69, tip-
kopis (brez paginacije).
42 Pavel Rasberger, »Radu Železniku v spomin«, Arhiv SLOGI, mapa 399, sign. 69, tip-
kopis (brez paginacije).
43 Pavel Strmšek, Deset let Narodnega gledališča v Mariboru (Maribor: Dramatično
društvo, 1929), 68.
350
