Page 405 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 405
po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne« po drugi svetovni vojni ...
Po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne«
Znamenito operetno polemiko je podrobno predstavil v svoji monografiji
Opereta v Sloveniji že Henrik Neubauer. Zato osvežimo le nekatera dejstva
tega spora z vseslovenskimi razsežnostmi. Ker se je najavila že v petdesetih
letih ob izvedbah operet v Domu JLA s podobnimi argumenti Vlada Golo-
ba in Jara Dolarja, moramo gledati nanjo kot na celovito zgodbo.
V mariborski Operi se je leta 1962 zamenjalo umetniško vodstvo. Iz
Osijeka, kjer je dirigiral kar petnajst različnih operet, je prišel Vladimir Ko-
bler, ki je »nič hudega sluteč« tudi tu predlagal izvedbo operetnega dela. V
prvi sezoni so že pripravili Kristalno čašo Vilka Puntarja, a zaradi podna-
slova (»mladinska spevoigra«) še ni dvignila prahu. Takoj po javni objavi
repertoarja za sezono 1963/64 v Kazinski dvorani (26. 3. 1963), ki je vseboval
tudi opereto (predlog je bil Strauss ali Tijardović), se je razvila »burna dis-
kusija«, o kateri je naslednji dan poročal Večer. Zato so izbrali raje delo slo-
venskega partizanskega skladatelja Radovana Gobca Planinska roža in to
zunaj rednega repertoarja. Še pred njegovo premiero (29. junija 1963) se je v
obliki Glos v Večeru razvila polemika, ki se je zaključila šele ob koncu iste-
ga leta, potem ko se je od tam prestavila v Naše razglede in Sodobnost.51 Sli-
kovito so jo poimenovali »mariborska operetna vojna«, saj je šlo na koncu
tudi za žalitve in grožnje na osebni ravni.
Če upoštevamo glasove še iz petdesetih let, so v njej med nasprotniki
operete sodelovali Vlado Golob, Jaro Dolar, Branko Rudolf, France Forstne-
rič, Andrej Inkret, Miloš Mikeln, Tone Pavček, Dušan Pirjevec, med njeni-
mi zagovorniki pa zlasti predsednik gledališkega sveta dr. Danilo Požar in
upravnik SNG Maribor Ivan Krajnčič. Med prvimi je bil Vlado Golob52 edi-
ni iz glasbene stroke, ostali pa so bili vsi predstavniki literarno-gledališke
umetnosti, njeni teoretiki in kritiki.
Golob tokrat prepusti »bojno polje« mariborskim literatom. Med temi
sta bila dva upravnika SNG Maribor in Drame – Jaro Dolar, ki se je kot ak-
tualni upravnik (1948–1956) oglasil že leta 1952 v Gledaliških pomenkih, po-
zneje pa utihnil, in Branko Rudolf, ki je vodil dramsko gledališče pred Do-
larjem (v letih 1947–1948) – ter sociolog, novinar, pisatelj in pesnik France
51 Neubauer, Opereta v Sloveniji, 118.
52 Vlado Golob (1914–1986), slovenski glasbeni publicist, urednik in pedagog, je kon-
čal študij slavistike in študij glasbene zgodovine, bil v partizanih, po vojni pa je bil
najprej urednik na Radiu Ljubljana, nato pa tajnik Slovenske filharmonije. Leta 1954
se je zaposlil na srednji glasbeni šoli v Mariboru ter postal leta 1962 njen ravnatelj.
Pogovor z Manico Špendal, 9. 1. 2020.
403
Po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne«
Znamenito operetno polemiko je podrobno predstavil v svoji monografiji
Opereta v Sloveniji že Henrik Neubauer. Zato osvežimo le nekatera dejstva
tega spora z vseslovenskimi razsežnostmi. Ker se je najavila že v petdesetih
letih ob izvedbah operet v Domu JLA s podobnimi argumenti Vlada Golo-
ba in Jara Dolarja, moramo gledati nanjo kot na celovito zgodbo.
V mariborski Operi se je leta 1962 zamenjalo umetniško vodstvo. Iz
Osijeka, kjer je dirigiral kar petnajst različnih operet, je prišel Vladimir Ko-
bler, ki je »nič hudega sluteč« tudi tu predlagal izvedbo operetnega dela. V
prvi sezoni so že pripravili Kristalno čašo Vilka Puntarja, a zaradi podna-
slova (»mladinska spevoigra«) še ni dvignila prahu. Takoj po javni objavi
repertoarja za sezono 1963/64 v Kazinski dvorani (26. 3. 1963), ki je vseboval
tudi opereto (predlog je bil Strauss ali Tijardović), se je razvila »burna dis-
kusija«, o kateri je naslednji dan poročal Večer. Zato so izbrali raje delo slo-
venskega partizanskega skladatelja Radovana Gobca Planinska roža in to
zunaj rednega repertoarja. Še pred njegovo premiero (29. junija 1963) se je v
obliki Glos v Večeru razvila polemika, ki se je zaključila šele ob koncu iste-
ga leta, potem ko se je od tam prestavila v Naše razglede in Sodobnost.51 Sli-
kovito so jo poimenovali »mariborska operetna vojna«, saj je šlo na koncu
tudi za žalitve in grožnje na osebni ravni.
Če upoštevamo glasove še iz petdesetih let, so v njej med nasprotniki
operete sodelovali Vlado Golob, Jaro Dolar, Branko Rudolf, France Forstne-
rič, Andrej Inkret, Miloš Mikeln, Tone Pavček, Dušan Pirjevec, med njeni-
mi zagovorniki pa zlasti predsednik gledališkega sveta dr. Danilo Požar in
upravnik SNG Maribor Ivan Krajnčič. Med prvimi je bil Vlado Golob52 edi-
ni iz glasbene stroke, ostali pa so bili vsi predstavniki literarno-gledališke
umetnosti, njeni teoretiki in kritiki.
Golob tokrat prepusti »bojno polje« mariborskim literatom. Med temi
sta bila dva upravnika SNG Maribor in Drame – Jaro Dolar, ki se je kot ak-
tualni upravnik (1948–1956) oglasil že leta 1952 v Gledaliških pomenkih, po-
zneje pa utihnil, in Branko Rudolf, ki je vodil dramsko gledališče pred Do-
larjem (v letih 1947–1948) – ter sociolog, novinar, pisatelj in pesnik France
51 Neubauer, Opereta v Sloveniji, 118.
52 Vlado Golob (1914–1986), slovenski glasbeni publicist, urednik in pedagog, je kon-
čal študij slavistike in študij glasbene zgodovine, bil v partizanih, po vojni pa je bil
najprej urednik na Radiu Ljubljana, nato pa tajnik Slovenske filharmonije. Leta 1954
se je zaposlil na srednji glasbeni šoli v Mariboru ter postal leta 1962 njen ravnatelj.
Pogovor z Manico Špendal, 9. 1. 2020.
403
