Page 49 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 49
Mitska krajina: razmisleki in smernice za Mitski park
šanje o tem, kaj je »nadnaravno«. To je tudi eno izmed vprašanj na raz-
stavi v Centru za obiskovalcu v Rodiku, ki prikazuje različne poglede na
svet oziroma v angleščini worldmakings (van der Port in Birgit Meyer 2018,
2), od mitskega in znanstvenega do umetniškega in psevdoznanstvenega.
Ali je »nadnaravno« zgolj izmišljen koncept znanstvenega diskurza, ki se ne
ujema s pojmovajem ljudi (Mencej 2020)? Prav primer »nadnaravnega« bi-
tja lintverja z mesta Jezero na Čuku ponovno potrjuje tezo, da je Cerkev
prav s svojo bitko proti »nadnaravnim« bitjem v resnici potrjevala njihov
obstoj, pa čeprav jih je uradno negirala in prepovedovala verovanja v njih
(Šešo 2016). Krščanski obredi in pripovedno izročilo o lintverju z Jezera na-
kazujejo verjetno nek predkrščanski kult prebivalcev arheološkega naselja
Ajdovščina nad Rodikom, pri čemer na antropogene dejavnosti kažejo tudi
veliki apnenčasti bloki, ki so tujki na brkinskem grebenu iz peščenjaka in
laporovca. Če gledamo v kontekstu slovanske mitologije, pa bi lahko v de-
moniziranem bajnem bitju z vrha mitske Gore, polne vode, ki ustvarja bliske
in nevihte, prepoznali nebeškega Peruna, gromovnika.
Analiza mitske krajine se nadaljuje v Trebišćih, ime katerih verjetno izhaja
iz staroslovanske besede »treba«, žrtev, na mestu, ki se nahaja pomenljivo
pod hribom z imenom staroslovanskega nebeškega gromovnika. V jamah
pod Perunom je identificirano tudi mesto boga podzemlja in imetja Velesa
in nedaleč stran več možnosti povezav v t. i. mitski trikotnik s staroslovan-
sko žensko boginjo Mokošjo oziroma Babo (Katičić 2008, 305–312; Belaj in
Belaj 2014, 157–166). Glede na pogosto omembo Peruna in njegovega trebi-
šća v ruski cerkveni književnosti je zanimivo, da se enak vzorec toponimov
v krajini pojavi tudi v Števerjanu/San Floriano del Collio na Goriškem v Ita-
liji, kjer je hrib Kresavnik, ki pogosto nakazuje na gromovnikovo mesto, in
pod njim Trebežišče (Klemše idr. 1999; Hrobat 2010a, 217). Primerjave so
vidne tudi v zvezi z drugimi vzorci slovanskih mitskih krajin. Poleg slovan-
ske mitske krajine toponimi Števerjana nakazujejo tudi primerjavo z rodi-
ško večplastno mitsko krajino, predvsem v toponimih V sveti meji, Čuklja
in dve Počivali, pri čemer se kaže nek mitski pomen imen, ki izvirajo iz be-
sede Čuk.
Nadaljnje analize nadgrajujejo dosedanja spoznanja o mitskem liku Babe,
ki jo prepoznamo tako v slovanskem kot romanskem pripovednem izročilu
in v krajini. Poleg doslej poznanih primerjav iz Italije in Francije so naka-
zane analogije s starko, babo v španskem pripovednem izročilu, ki se ravno
tako navezuje ne dele krajine. Tolikšna razprostranjenost ustnega izročila o
starkah, babah, najverjetneje nakazuje tudi njihovo arhaičnost. Žal izročila
ni mogoče datirati, je pa to lažje, ko se izročilo navezuje na materialni svet.
Najstarejša Baba kot kamnit monolit iz Istre na meji med Beneško republiko
in Avstrijo je s pomočjo zemljevida datirana v 18. in 16. stoletje (glej zemlje-
vid v Panjek 2015, 124), medtem ko je risba Babe v steno cerkve v Gračišću
v Istri datirana v 15. stoletje (Vince-Pallua 2018). Analizirane so tudi mejne
49
šanje o tem, kaj je »nadnaravno«. To je tudi eno izmed vprašanj na raz-
stavi v Centru za obiskovalcu v Rodiku, ki prikazuje različne poglede na
svet oziroma v angleščini worldmakings (van der Port in Birgit Meyer 2018,
2), od mitskega in znanstvenega do umetniškega in psevdoznanstvenega.
Ali je »nadnaravno« zgolj izmišljen koncept znanstvenega diskurza, ki se ne
ujema s pojmovajem ljudi (Mencej 2020)? Prav primer »nadnaravnega« bi-
tja lintverja z mesta Jezero na Čuku ponovno potrjuje tezo, da je Cerkev
prav s svojo bitko proti »nadnaravnim« bitjem v resnici potrjevala njihov
obstoj, pa čeprav jih je uradno negirala in prepovedovala verovanja v njih
(Šešo 2016). Krščanski obredi in pripovedno izročilo o lintverju z Jezera na-
kazujejo verjetno nek predkrščanski kult prebivalcev arheološkega naselja
Ajdovščina nad Rodikom, pri čemer na antropogene dejavnosti kažejo tudi
veliki apnenčasti bloki, ki so tujki na brkinskem grebenu iz peščenjaka in
laporovca. Če gledamo v kontekstu slovanske mitologije, pa bi lahko v de-
moniziranem bajnem bitju z vrha mitske Gore, polne vode, ki ustvarja bliske
in nevihte, prepoznali nebeškega Peruna, gromovnika.
Analiza mitske krajine se nadaljuje v Trebišćih, ime katerih verjetno izhaja
iz staroslovanske besede »treba«, žrtev, na mestu, ki se nahaja pomenljivo
pod hribom z imenom staroslovanskega nebeškega gromovnika. V jamah
pod Perunom je identificirano tudi mesto boga podzemlja in imetja Velesa
in nedaleč stran več možnosti povezav v t. i. mitski trikotnik s staroslovan-
sko žensko boginjo Mokošjo oziroma Babo (Katičić 2008, 305–312; Belaj in
Belaj 2014, 157–166). Glede na pogosto omembo Peruna in njegovega trebi-
šća v ruski cerkveni književnosti je zanimivo, da se enak vzorec toponimov
v krajini pojavi tudi v Števerjanu/San Floriano del Collio na Goriškem v Ita-
liji, kjer je hrib Kresavnik, ki pogosto nakazuje na gromovnikovo mesto, in
pod njim Trebežišče (Klemše idr. 1999; Hrobat 2010a, 217). Primerjave so
vidne tudi v zvezi z drugimi vzorci slovanskih mitskih krajin. Poleg slovan-
ske mitske krajine toponimi Števerjana nakazujejo tudi primerjavo z rodi-
ško večplastno mitsko krajino, predvsem v toponimih V sveti meji, Čuklja
in dve Počivali, pri čemer se kaže nek mitski pomen imen, ki izvirajo iz be-
sede Čuk.
Nadaljnje analize nadgrajujejo dosedanja spoznanja o mitskem liku Babe,
ki jo prepoznamo tako v slovanskem kot romanskem pripovednem izročilu
in v krajini. Poleg doslej poznanih primerjav iz Italije in Francije so naka-
zane analogije s starko, babo v španskem pripovednem izročilu, ki se ravno
tako navezuje ne dele krajine. Tolikšna razprostranjenost ustnega izročila o
starkah, babah, najverjetneje nakazuje tudi njihovo arhaičnost. Žal izročila
ni mogoče datirati, je pa to lažje, ko se izročilo navezuje na materialni svet.
Najstarejša Baba kot kamnit monolit iz Istre na meji med Beneško republiko
in Avstrijo je s pomočjo zemljevida datirana v 18. in 16. stoletje (glej zemlje-
vid v Panjek 2015, 124), medtem ko je risba Babe v steno cerkve v Gračišću
v Istri datirana v 15. stoletje (Vince-Pallua 2018). Analizirane so tudi mejne
49
