Page 165 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 165
Spomini na procese izseljevanja in priseljevanja
Portorož, 28. april 1948 Portorož, 28. april 1948
C: A . . . To je bilo leta . . . Čakajte, jaz sem končal v Piranu leta ’50 . . .
Tam ’46.
K: A, tako. In kako ste potem vi doživljali? Torej, ko ste prišli sem, so
bili še v glavnem Italijani ali je bilo že kaj prazno?
C: Vsi, vsi so bili! Eni so že bili na novo. Ampak Pirančani so bili še
vsi. Šele ’54. se je začelo praznit, masovno. Ko je bilo odločeno. Ko se
je odločalo, da st o ne bo. Ker to so vsi čakali. Da se bo realiziralo. [O
st o, ki ni zaživela.] In adijo . . . Je bilo konec Tržaškega ozemlja.
K: In potem kaj, ljudje . . .
O: No, in ko se je to zgodilo, ’54., italijansko prebivalstvo, so videli,
da zanje tukaj ni več prostora. Dedki, stari ljudje, ki niso imeli kam,
ali pa kakšni, ki so bili navezani prav na svojo hišo itn., so ostali. Ma
redki, zelo redki so ostali. Ostali so . . . V kolonah! [. . .] In je ostal Pi-
ran prazen [. . .]. To so kamioni krcali posteljnino . . . So krcali, kar so
mogli na kamione in so . . . Vidno, vidno. Je bila na meji kolona! Vsak
dan! Ne samo tu, iz cele Istre, iz Pule . . . Kolone! Kolone. Kolone. [. . .]
V lagerje s šli. Takoj za Škofijami. Tam je bilo taborišče. So bile bara-
ke. So bile tendopoli. [. . .] To je bilo grozno gledat! Meni je šlo na jok!
Ko sem gledal. Sem videl, sem jih poznal veliko, veliko ljudi, bogi . . .
Ki so šli s solzami! Pa še mi, ki smo ostali, nam je bilo težko! Gledat
to.
Učitelj in sogovornikov brat Rafael v drugem intervjuju ponazori popol-
no izpraznitev Pirana po priključitvi cone B Jugoslaviji s spominom, ko je
163
Portorož, 28. april 1948 Portorož, 28. april 1948
C: A . . . To je bilo leta . . . Čakajte, jaz sem končal v Piranu leta ’50 . . .
Tam ’46.
K: A, tako. In kako ste potem vi doživljali? Torej, ko ste prišli sem, so
bili še v glavnem Italijani ali je bilo že kaj prazno?
C: Vsi, vsi so bili! Eni so že bili na novo. Ampak Pirančani so bili še
vsi. Šele ’54. se je začelo praznit, masovno. Ko je bilo odločeno. Ko se
je odločalo, da st o ne bo. Ker to so vsi čakali. Da se bo realiziralo. [O
st o, ki ni zaživela.] In adijo . . . Je bilo konec Tržaškega ozemlja.
K: In potem kaj, ljudje . . .
O: No, in ko se je to zgodilo, ’54., italijansko prebivalstvo, so videli,
da zanje tukaj ni več prostora. Dedki, stari ljudje, ki niso imeli kam,
ali pa kakšni, ki so bili navezani prav na svojo hišo itn., so ostali. Ma
redki, zelo redki so ostali. Ostali so . . . V kolonah! [. . .] In je ostal Pi-
ran prazen [. . .]. To so kamioni krcali posteljnino . . . So krcali, kar so
mogli na kamione in so . . . Vidno, vidno. Je bila na meji kolona! Vsak
dan! Ne samo tu, iz cele Istre, iz Pule . . . Kolone! Kolone. Kolone. [. . .]
V lagerje s šli. Takoj za Škofijami. Tam je bilo taborišče. So bile bara-
ke. So bile tendopoli. [. . .] To je bilo grozno gledat! Meni je šlo na jok!
Ko sem gledal. Sem videl, sem jih poznal veliko, veliko ljudi, bogi . . .
Ki so šli s solzami! Pa še mi, ki smo ostali, nam je bilo težko! Gledat
to.
Učitelj in sogovornikov brat Rafael v drugem intervjuju ponazori popol-
no izpraznitev Pirana po priključitvi cone B Jugoslaviji s spominom, ko je
163
