Page 166 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 166
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
iz polnih razredov v italijanski šoli naslednje leto kot učitelj športa ostal
sam in igral košarko s tremi preostalimi otroki:
Ja, jasno. Ker ko si šel noter skozi vrata, »si parla italiano«, brez par-
dona. In sem imel vse po tri paralelke! Po tri paralelke na italijanski
šoli. Nižje in višje. Naslednje leto! Naslednje leto sem imel v enem
razredu tri učence in jaz sem bil četrti in sem smo igrali dva na dva
košarko, ki nismo imeli drugega. [. . .] V enem letu je bila ta . . . ’53, ’54.
To je bila taka fluktuacija! Taka menjava! Ulice! To vam lahko pove tu-
di brat. Ulice prazne! Ni bilo nobenega! To so bili kamioni! Podnevi,
ponoči, to se je samo šibalo! In sem imel še drugo leto. Drugo leto v
poletju, sem videl, da je odprto delovno mesto Osnovna šola Piran
in sem šel na Osnovno šolo Piran, ker sem se bal, da bom ostal brez
službe. Ker je bilo tako malo učencev Italijanov, da je bilo nevarno,
da sploh se opusti. [. . .] Niso samo otroci, so učitelji šli! Vse! Vse je
šlo, kar je bilo italijanskega. Groozoovita! Grozovita menjava! No, in
potem se je počasi ustalilo tekom let, tako da je ta gimnazija obstajala
tako, bolj kot ime, in osnovna šola, tako kot je danes. To je bila gro-
zovita!!! Ko sem prišel v Piran, rokometa ni bilo, sem igral nogomet,
so bili sami Italijani in en Dalmatinec in jaz! Ni bilo nobenega!
Popolno izpraznitev in pravi množičen »eksodus« ponazori Giulio v Izoli,
kjer pravi, da so starši čakali konec šolskega leta, da so lahko po priključitvi
cone B Jugoslaviji množično odšli:
Jaz sem končal sedmi razred osnovne šole tukaj v Izoli, v stari itali-
janski šoli, in nas je bilo [. . .] 7. c, nas je bilo 35 noter, se mi zdi. Sep-
tembra, začetek novega šolskega leta smo se znašli na tistem dvori-
šču nekaj skupinic po 3, 4 ljudi, osmi razred je začelo šolsko leto, nas
je bilo noter 5. Med poletjem se je vse izpraznilo. [. . .] To je bilo leta
’55 . . . To so ljudje čakali dejansko konec šole, niso hoteli pretrgat šol-
sko leto. V treh mesecih so izpraznili vse. To so bile ulice, kamion do
kamiona. [. . .] To je trajalo ’54, ’55 in deloma ’56.
Iz sporadičnega je tako izseljevanje v višku »eksodusa« postalo že opa-
zno, kar slišimo tudi z druge strani, s strani priseljencev, kot je Kristina,
hči partizana, ki je kot Primorec v hiši kočevskih Nemcev čakal na nasta-
nitev v Istri po njeni osvoboditvi, in je v Izolo prišla leta 1955, o čemer bo
govora v naslednjem poglavju:
164
iz polnih razredov v italijanski šoli naslednje leto kot učitelj športa ostal
sam in igral košarko s tremi preostalimi otroki:
Ja, jasno. Ker ko si šel noter skozi vrata, »si parla italiano«, brez par-
dona. In sem imel vse po tri paralelke! Po tri paralelke na italijanski
šoli. Nižje in višje. Naslednje leto! Naslednje leto sem imel v enem
razredu tri učence in jaz sem bil četrti in sem smo igrali dva na dva
košarko, ki nismo imeli drugega. [. . .] V enem letu je bila ta . . . ’53, ’54.
To je bila taka fluktuacija! Taka menjava! Ulice! To vam lahko pove tu-
di brat. Ulice prazne! Ni bilo nobenega! To so bili kamioni! Podnevi,
ponoči, to se je samo šibalo! In sem imel še drugo leto. Drugo leto v
poletju, sem videl, da je odprto delovno mesto Osnovna šola Piran
in sem šel na Osnovno šolo Piran, ker sem se bal, da bom ostal brez
službe. Ker je bilo tako malo učencev Italijanov, da je bilo nevarno,
da sploh se opusti. [. . .] Niso samo otroci, so učitelji šli! Vse! Vse je
šlo, kar je bilo italijanskega. Groozoovita! Grozovita menjava! No, in
potem se je počasi ustalilo tekom let, tako da je ta gimnazija obstajala
tako, bolj kot ime, in osnovna šola, tako kot je danes. To je bila gro-
zovita!!! Ko sem prišel v Piran, rokometa ni bilo, sem igral nogomet,
so bili sami Italijani in en Dalmatinec in jaz! Ni bilo nobenega!
Popolno izpraznitev in pravi množičen »eksodus« ponazori Giulio v Izoli,
kjer pravi, da so starši čakali konec šolskega leta, da so lahko po priključitvi
cone B Jugoslaviji množično odšli:
Jaz sem končal sedmi razred osnovne šole tukaj v Izoli, v stari itali-
janski šoli, in nas je bilo [. . .] 7. c, nas je bilo 35 noter, se mi zdi. Sep-
tembra, začetek novega šolskega leta smo se znašli na tistem dvori-
šču nekaj skupinic po 3, 4 ljudi, osmi razred je začelo šolsko leto, nas
je bilo noter 5. Med poletjem se je vse izpraznilo. [. . .] To je bilo leta
’55 . . . To so ljudje čakali dejansko konec šole, niso hoteli pretrgat šol-
sko leto. V treh mesecih so izpraznili vse. To so bile ulice, kamion do
kamiona. [. . .] To je trajalo ’54, ’55 in deloma ’56.
Iz sporadičnega je tako izseljevanje v višku »eksodusa« postalo že opa-
zno, kar slišimo tudi z druge strani, s strani priseljencev, kot je Kristina,
hči partizana, ki je kot Primorec v hiši kočevskih Nemcev čakal na nasta-
nitev v Istri po njeni osvoboditvi, in je v Izolo prišla leta 1955, o čemer bo
govora v naslednjem poglavju:
164
