Page 167 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 167
Spomini na procese izseljevanja in priseljevanja
Veliko Italijanov je bilo še. Smo pa skoraj vsak dan je prišla novica,
koga ni več, kdo se je odselil. Jaz se spomnim, da sem se takrat spra-
ševala: »Zakaj to nihče prej ne obvesti?« Nihče ni prej to razlagal. Pre-
prosto ga naslednji dan, ga ni bilo več. Moram rečt, da niso odhajali
samo Italijani, priseljenci iz notranjosti Slovenije. To so bile enake de-
stinacije: lager v Trstu . . . [. . .] To je šlo »liscio« [tekoče]. Ni bilo stvar
debate. In ni bilo političnih napetosti ali preganjanosti.
Tudi Marko, katerega družina tudi velja za »povratno«, saj je zaradi an-
tifašističnega delovanja s Tržaškega morala zbežati v Jugoslavijo, kjer je
čakala na »vrnitev«, se v istem času iz otroških let spominja, da so ljudje
kar čez noč izginili:
Se pa spomnem, da je naenkrat en kup ljudi izginilo, nismo niti vedeli,
ne kaj ne kako. Otroci, prijatelji, ki si se prej igral, ji naenkrat čez noč
ni bilo.
Kako celovita menjava prebivalstva se je zgodila v istrskih mestih, od-
ražajo spomini na povsem izpraznjena mesta, in sicer v končni fazi »ekso-
dusa« po priključitvi cone B Jugoslaviji, česa se spominja Ante ob svojem
prihodu leta 1957:
Še ko sem ja prišel sem ’57., ne toliko tu [op. v Kopru] ali v Piranu! V
vsakih vratih je bio prazen [?], sablastno [pošastno] je bilo v Piranu!
Je pisalo, ’57., tam smo spali, pa smo šli po ulicah, gledali malo. Pro-
dam, nameščeno opremljeno. Prodam, nameščeno opremljeno. Ma
vse, 90 procentov hiš! Si mogel za eno plačo kupit hišo!
Spomini na »šop ključev«
Stanje degradiranosti, zapuščenosti mest tega časa najbolj odraža urbana
zgodba o »šopu ključev«, ki so jih priseljenci dobili ob prihodu v eno izmed
treh istrskih mest in s katerimi so med zapuščenimi, degradiranimi stano-
vanji iskali streho nad glavo. V resici se je zgodba izkazala za resnično, saj
je imelo veliko sogovornikov podobno izkušnjo, tako tisti, ki so ključe sta-
novanj dobili, kot tisti, ki so jih delili z namenom privabljanja priseljencev,
kot bo pokazano v nadaljevanju. V objavljenih spominih se, recimo, medi-
cinska sestra zgraža nad degradiranim stanjem zapuščenih in neuporabnih
stanovanj v Piranu, kjer je s »šopom ključev« med zapuščenimi stanovanji
iskala stanovanje zase (Pahor 2007, 205):
165
Veliko Italijanov je bilo še. Smo pa skoraj vsak dan je prišla novica,
koga ni več, kdo se je odselil. Jaz se spomnim, da sem se takrat spra-
ševala: »Zakaj to nihče prej ne obvesti?« Nihče ni prej to razlagal. Pre-
prosto ga naslednji dan, ga ni bilo več. Moram rečt, da niso odhajali
samo Italijani, priseljenci iz notranjosti Slovenije. To so bile enake de-
stinacije: lager v Trstu . . . [. . .] To je šlo »liscio« [tekoče]. Ni bilo stvar
debate. In ni bilo političnih napetosti ali preganjanosti.
Tudi Marko, katerega družina tudi velja za »povratno«, saj je zaradi an-
tifašističnega delovanja s Tržaškega morala zbežati v Jugoslavijo, kjer je
čakala na »vrnitev«, se v istem času iz otroških let spominja, da so ljudje
kar čez noč izginili:
Se pa spomnem, da je naenkrat en kup ljudi izginilo, nismo niti vedeli,
ne kaj ne kako. Otroci, prijatelji, ki si se prej igral, ji naenkrat čez noč
ni bilo.
Kako celovita menjava prebivalstva se je zgodila v istrskih mestih, od-
ražajo spomini na povsem izpraznjena mesta, in sicer v končni fazi »ekso-
dusa« po priključitvi cone B Jugoslaviji, česa se spominja Ante ob svojem
prihodu leta 1957:
Še ko sem ja prišel sem ’57., ne toliko tu [op. v Kopru] ali v Piranu! V
vsakih vratih je bio prazen [?], sablastno [pošastno] je bilo v Piranu!
Je pisalo, ’57., tam smo spali, pa smo šli po ulicah, gledali malo. Pro-
dam, nameščeno opremljeno. Prodam, nameščeno opremljeno. Ma
vse, 90 procentov hiš! Si mogel za eno plačo kupit hišo!
Spomini na »šop ključev«
Stanje degradiranosti, zapuščenosti mest tega časa najbolj odraža urbana
zgodba o »šopu ključev«, ki so jih priseljenci dobili ob prihodu v eno izmed
treh istrskih mest in s katerimi so med zapuščenimi, degradiranimi stano-
vanji iskali streho nad glavo. V resici se je zgodba izkazala za resnično, saj
je imelo veliko sogovornikov podobno izkušnjo, tako tisti, ki so ključe sta-
novanj dobili, kot tisti, ki so jih delili z namenom privabljanja priseljencev,
kot bo pokazano v nadaljevanju. V objavljenih spominih se, recimo, medi-
cinska sestra zgraža nad degradiranim stanjem zapuščenih in neuporabnih
stanovanj v Piranu, kjer je s »šopom ključev« med zapuščenimi stanovanji
iskala stanovanje zase (Pahor 2007, 205):
165
