Page 169 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 169
Spomini na procese izseljevanja in priseljevanja
Hrvaški dijaški dom, Buje, 28. april 1948 Gradnja osnovne šole, april 1948
pri vprašanju o poklicni strukturi in izvoru priseljencev. Po drugi strani
pa je potrebno opozoriti, da je ravno moje predavanje v Kopru z naslovom
»Šop ključev« vznejevoljilo mnoge ljudi, ki privilegija dodelitve stanovanja
niso imeli. Ne le, da je podeljevanje stanovanj enim, drugim pa ne, med
prebivalstvom povzročalo napetosti, postavlja se vprašanje, kdo so bili »iz-
branci«, ki so dobili »šop ključev«, oz. hkrati, koliko so bili ti privilegiji ve-
zani na čas prihoda. Domnevamo lahko, da so bili privilegiji uporabljeni
vsaj za privabitev zgodnjih priseljencev, ko so bile potrebe po družbeni in
gospodarski rekonstrukciji po »eksodusu« največje. Kot je moje predava-
nje komentiral slovenski Istran, morda v zgodnjih letih res, v 50., vendar
kasneje, verjetno po letu ’57, teh stanovanj ni bilo več na razpolago:
Šopi ključev, še danes je viden, se ga srečuje po mestu, enega gospo-
da, elektrikarja, ki je prišel okoli leta ’50 v Koper in sem ga pred enimi
20-imi leti poslušal prav s kolegom tukaj. On pravi, sem imel tukaj,
takole so mi dali en takle šop ključev in sem šel po mestu in iskal sta-
novanje zase. In si iskal stanovanje, so rekli. No, pa res je, da je izbral
najslabše, kar je mogel, to je njegov problem. Nekaj let kasneje, ’56.,
’57., so moja žena in jaz, oba zaposlena, ona nekaj let več in smo ime-
li dojenčka, stanovanja pa tu v Kopru ni blo. Banka ga ni hotela dat,
kjer sem delal js . . . Uno zadružna banka ga ni hotela dat, ker je delala
žena, in grem malo na občino spraševat, kaj in kako. In kaj povedo,
nič ne povedo, uni v pisarni me je sam pogledal, kakor da sem padel
iz lune, pa da sem čisto usekan in skratka ne najdem stanovanja.
167
Hrvaški dijaški dom, Buje, 28. april 1948 Gradnja osnovne šole, april 1948
pri vprašanju o poklicni strukturi in izvoru priseljencev. Po drugi strani
pa je potrebno opozoriti, da je ravno moje predavanje v Kopru z naslovom
»Šop ključev« vznejevoljilo mnoge ljudi, ki privilegija dodelitve stanovanja
niso imeli. Ne le, da je podeljevanje stanovanj enim, drugim pa ne, med
prebivalstvom povzročalo napetosti, postavlja se vprašanje, kdo so bili »iz-
branci«, ki so dobili »šop ključev«, oz. hkrati, koliko so bili ti privilegiji ve-
zani na čas prihoda. Domnevamo lahko, da so bili privilegiji uporabljeni
vsaj za privabitev zgodnjih priseljencev, ko so bile potrebe po družbeni in
gospodarski rekonstrukciji po »eksodusu« največje. Kot je moje predava-
nje komentiral slovenski Istran, morda v zgodnjih letih res, v 50., vendar
kasneje, verjetno po letu ’57, teh stanovanj ni bilo več na razpolago:
Šopi ključev, še danes je viden, se ga srečuje po mestu, enega gospo-
da, elektrikarja, ki je prišel okoli leta ’50 v Koper in sem ga pred enimi
20-imi leti poslušal prav s kolegom tukaj. On pravi, sem imel tukaj,
takole so mi dali en takle šop ključev in sem šel po mestu in iskal sta-
novanje zase. In si iskal stanovanje, so rekli. No, pa res je, da je izbral
najslabše, kar je mogel, to je njegov problem. Nekaj let kasneje, ’56.,
’57., so moja žena in jaz, oba zaposlena, ona nekaj let več in smo ime-
li dojenčka, stanovanja pa tu v Kopru ni blo. Banka ga ni hotela dat,
kjer sem delal js . . . Uno zadružna banka ga ni hotela dat, ker je delala
žena, in grem malo na občino spraševat, kaj in kako. In kaj povedo,
nič ne povedo, uni v pisarni me je sam pogledal, kakor da sem padel
iz lune, pa da sem čisto usekan in skratka ne najdem stanovanja.
167
