Page 213 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 213
Simbolne meje v istrski družbi
Leta 1961 so na glavnem
koprskem pomolu (it.
Molo delle galere)
pozirale dijakinje
italijanske gimnazije
V šoli sem se počutila v redu, italijansko okolje. Težko pa v družbenih
odnosih, v zunanjem življenju, nakupovati . . . Takrat še nisem govo-
rila slovensko, govorila sem italijansko, zelo je bilo težko. Natančno
sem morala vedeti, v katero trgovino lahko grem, da mi odgovorijo v
italijanščini. Tudi zato, ko sem namreč govorila v srbščini, ki sem jo
odlično znala, srbo-hrvaško, ki sem govorila odlično kot drugi jezik,
so mi odgovarjali slabo.
Tudi Amalia, Italijanka iz hrvaške Istre, pripomni, da se je s preselitvijo
v Piran že drugič počutila tujka med ljudmi, katerih jezika ni razumela prav
nič. Najprej je tujstvo občutila po »eksodusu« ob množičnem prihodu novih
priseljencev v mesto v hrvaški Istri, kot je bilo že navedeno v poglavju o
tujstvu Italijanov, in ponovno se ji je to zgodilo ob preselitvi v slovenski
del Istre leta 1966:
Po univerzi. In spet nisem poznala jezika. Ponovno popolna tujka. In
potem slovenščina in hrvaščina, še danes imam kakšno interferenco,
ker so si nekatere stvari podobne, ampak slovnica je povsem drugač-
na. [. . .] In potem sem počasi začela srečevati ljudi, ki so znali tako
en kot drug jezik. In tako sem z njimi na nek način začela govorit in
potem sem začela razumet, saj z izjemo izgovorjave sta si tudi ta dva
jezika podobna. Ampak hrvaščina mi je vedno delala interference. Po-
tem počasi, počasi na nek način – nikoli nisem študirala slovenščine
– naredila sem tečaje slovenskega jezika, ampak študirala pa je nisem
nikoli. Tako da ni, da odlično govorim in nič, potem sem . . .
211
Leta 1961 so na glavnem
koprskem pomolu (it.
Molo delle galere)
pozirale dijakinje
italijanske gimnazije
V šoli sem se počutila v redu, italijansko okolje. Težko pa v družbenih
odnosih, v zunanjem življenju, nakupovati . . . Takrat še nisem govo-
rila slovensko, govorila sem italijansko, zelo je bilo težko. Natančno
sem morala vedeti, v katero trgovino lahko grem, da mi odgovorijo v
italijanščini. Tudi zato, ko sem namreč govorila v srbščini, ki sem jo
odlično znala, srbo-hrvaško, ki sem govorila odlično kot drugi jezik,
so mi odgovarjali slabo.
Tudi Amalia, Italijanka iz hrvaške Istre, pripomni, da se je s preselitvijo
v Piran že drugič počutila tujka med ljudmi, katerih jezika ni razumela prav
nič. Najprej je tujstvo občutila po »eksodusu« ob množičnem prihodu novih
priseljencev v mesto v hrvaški Istri, kot je bilo že navedeno v poglavju o
tujstvu Italijanov, in ponovno se ji je to zgodilo ob preselitvi v slovenski
del Istre leta 1966:
Po univerzi. In spet nisem poznala jezika. Ponovno popolna tujka. In
potem slovenščina in hrvaščina, še danes imam kakšno interferenco,
ker so si nekatere stvari podobne, ampak slovnica je povsem drugač-
na. [. . .] In potem sem počasi začela srečevati ljudi, ki so znali tako
en kot drug jezik. In tako sem z njimi na nek način začela govorit in
potem sem začela razumet, saj z izjemo izgovorjave sta si tudi ta dva
jezika podobna. Ampak hrvaščina mi je vedno delala interference. Po-
tem počasi, počasi na nek način – nikoli nisem študirala slovenščine
– naredila sem tečaje slovenskega jezika, ampak študirala pa je nisem
nikoli. Tako da ni, da odlično govorim in nič, potem sem . . .
211
