Page 218 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 218
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
te štorije, da jaz vem, kaj se je zgodilo v tej bajti, kdo je bil . . . Ta vez
se je pretrgala, ko je šla večina takrat. Zato nimamo odnosa, recimo,
do nekih stavb. Če so bili to tvoji predniki, je drugo. [. . .] Dejansko se
je tle presekalo, ni . . . In to bi bilo res fajn obujat te štorije o mestu . . .
[Namiguje na pripovedne večere.] Da veš. Tle je zanimiv vsak kamen,
ki je zlizan, ampak ti ne veš, zakaj je zlizan. Jaz tam v Pliskovici vem
za uno štirno, kjer sem ven kalal vodo. Vse štorije poznam za vsak ka-
men, ker sem hodil tja na počitnice. Tle pa smo odkrivali otroci sami,
zato smo hodili radi po podstrešjih, po strehah. Ti kot otrok razisku-
ješ, ampak nisi poznal pa zgodb zadaj. Zraven našega stanovanja je
na steni pisalo »Paolo Carbonaio« in očitno je notri nekdo prodajal
premog in je imel notri ogromno teh lopatk. Mi smo jih našli, smo
jih raztrosili. Ali pa v sosednji bajti, ki je bila res prazna, smo šli gor
na podstrešje in smo našli gor servise, veš kakšne . . . Juha. Je bilo
tega, če zdaj pomislim, a kaj, ko smo se otroci igrali in vse razbili. Se
spomnem pa mame, ki je gledala, kako to razbijamo, ampak takrat so
bili moderni plastični krožniki in ni imel nihče odnosa do tega. To je
bila ta prekinjena vez.
Iz tega lepo ponazorjenega občutka pomanjkanja notranjih vezi s svo-
jim domačim mestom je vredno izpostaviti sogovornikovo misel o pretr-
ganih vezeh ob skoraj popolni menjavi mestnega prebivalstva. Priseljenci,
pa čeprav so se udomačili v mestu, pa čeprav se kot Primorci počutijo »kot
doma«, vseeno občutijo pomanjkanje vezi. K odkrivanju sledov neznane
preteklosti se bomo še vrnili, pred tem naj podam še eno podobno pričeva-
nje mlajšega koprskega priseljenca, ki sam ni doživel te »menjave« prebi-
valstva, je pa povedno, ker prav tako poudarja, da temu izpraznjenemu in
ponovno naseljenemu mestu »manjka duša«, kar je po njegovem tudi vzrok
šibke lokalne identitete.
Kdo je sploh Koprčan? Zdej . . . V tem mestu so bili do leta 1954 či-
sto drugi ljudje. S tem eksodusom so šli, 99 Italijanov je šlo stran.
Ostalo jih je res . . . Na prste ene roke se jih lahko prešteje. In so prišli
ljudje z notranjosti Slovenije, pa tudi tukaj, no, s koprskega zaledja,
plus kar je nastalo enih par tovarn – še s cele nekdanje Jugoslavije . . .
Čutim da manjka duša temu mestu [op. Koper]. Ne čutim zdej, da bi
imelo to neko večstoletno tradicijo, čeprav so tukaj ostale stvari, ni-
so vzeli stran vsega tisti, ki so šli proč. Čeprav so, tudi iz cerkva so
pobrali dragocene slike. Ampak na to bogato zgodovinsko dediščino
216
te štorije, da jaz vem, kaj se je zgodilo v tej bajti, kdo je bil . . . Ta vez
se je pretrgala, ko je šla večina takrat. Zato nimamo odnosa, recimo,
do nekih stavb. Če so bili to tvoji predniki, je drugo. [. . .] Dejansko se
je tle presekalo, ni . . . In to bi bilo res fajn obujat te štorije o mestu . . .
[Namiguje na pripovedne večere.] Da veš. Tle je zanimiv vsak kamen,
ki je zlizan, ampak ti ne veš, zakaj je zlizan. Jaz tam v Pliskovici vem
za uno štirno, kjer sem ven kalal vodo. Vse štorije poznam za vsak ka-
men, ker sem hodil tja na počitnice. Tle pa smo odkrivali otroci sami,
zato smo hodili radi po podstrešjih, po strehah. Ti kot otrok razisku-
ješ, ampak nisi poznal pa zgodb zadaj. Zraven našega stanovanja je
na steni pisalo »Paolo Carbonaio« in očitno je notri nekdo prodajal
premog in je imel notri ogromno teh lopatk. Mi smo jih našli, smo
jih raztrosili. Ali pa v sosednji bajti, ki je bila res prazna, smo šli gor
na podstrešje in smo našli gor servise, veš kakšne . . . Juha. Je bilo
tega, če zdaj pomislim, a kaj, ko smo se otroci igrali in vse razbili. Se
spomnem pa mame, ki je gledala, kako to razbijamo, ampak takrat so
bili moderni plastični krožniki in ni imel nihče odnosa do tega. To je
bila ta prekinjena vez.
Iz tega lepo ponazorjenega občutka pomanjkanja notranjih vezi s svo-
jim domačim mestom je vredno izpostaviti sogovornikovo misel o pretr-
ganih vezeh ob skoraj popolni menjavi mestnega prebivalstva. Priseljenci,
pa čeprav so se udomačili v mestu, pa čeprav se kot Primorci počutijo »kot
doma«, vseeno občutijo pomanjkanje vezi. K odkrivanju sledov neznane
preteklosti se bomo še vrnili, pred tem naj podam še eno podobno pričeva-
nje mlajšega koprskega priseljenca, ki sam ni doživel te »menjave« prebi-
valstva, je pa povedno, ker prav tako poudarja, da temu izpraznjenemu in
ponovno naseljenemu mestu »manjka duša«, kar je po njegovem tudi vzrok
šibke lokalne identitete.
Kdo je sploh Koprčan? Zdej . . . V tem mestu so bili do leta 1954 či-
sto drugi ljudje. S tem eksodusom so šli, 99 Italijanov je šlo stran.
Ostalo jih je res . . . Na prste ene roke se jih lahko prešteje. In so prišli
ljudje z notranjosti Slovenije, pa tudi tukaj, no, s koprskega zaledja,
plus kar je nastalo enih par tovarn – še s cele nekdanje Jugoslavije . . .
Čutim da manjka duša temu mestu [op. Koper]. Ne čutim zdej, da bi
imelo to neko večstoletno tradicijo, čeprav so tukaj ostale stvari, ni-
so vzeli stran vsega tisti, ki so šli proč. Čeprav so, tudi iz cerkva so
pobrali dragocene slike. Ampak na to bogato zgodovinsko dediščino
216
