Page 216 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 216
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
med njimi tudi t. i. »povratnike«, ki so pred fašizmom zbežali v Jugoslavijo
in se »vrnili« v slovenski del Istre, pri čemer so zadnje skupine navajane
sobivanja z Italijani. Poleg njih so še slovenski priseljenci iz kontinentalne
Slovenije in priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, pri čemer
se tudi tu kaže razlika med tistimi, ki so prišli prej, in onimi, ki so prišli
pozneje. Zaradi tako kompleksne družbene situacije, na katero je vplival
tudi razpad Jugoslavije v 90. letih, bom v nadaljevanju poskusila nakazati
nekatera primarna spoznanja o občutenju pripadnosti in doma, vendar je
jasno, da bi bile potrebne še nadaljnje raziskave. Kot že v začetku rečeno,
sem se z raziskavo osredotočila najprej na italijanske in slovenske prise-
ljence, manj sogovornikov je bilo iz južnih republik nekdanje Jugoslavije,
skoraj nič od teh pa iz zadnjega vala priseljevanj v 60. in 70. letih. Prav v
vprašanju vzpostavljanja nove družbe v Istri po »eksodusu« se skriva še
velik potencial za nadaljnje raziskave, kjer bo zanimiva tudi primerjava z
Novo Gorico, ki je za razliko od istrskih mest načrtno nastala čisto na no-
vo, kot protiutež umanjkanju Gorice kot regionalnega centra zaradi nove
državne meje (Jerman 2008; Ramšak 2015).⁷
V predhodnem delu knjige je bilo pokazano, da so se Italijani, ki so ostali,
v svojem domačem okolju zaradi »eksodusa« in nove družbene realnosti,
novega prevladujočega jezika, drugačnega političnega sistema, prekinje-
ne socialne mreže počutili »doma, vendar tujci« (Hrobat Virloget 2015a;
Ballinger 2003). Iz večine v istrskih mestih so se spremenili v narodno-
stno manjšino, pa čeprav s priznanimi narodnostnimi pravicami. V prej-
šnjem poglavju smo videli, da se je prvotno nasprotje urbano-italijansko in
ruralno-slovansko preoblikovalo v »prvotno« naseljeni nasproti »drugim«
na osnovi »primarnosti« bivanja v kraju, pri čemer se je etnični element
razlikovanja opustil. Iz govorov je moč opaziti, da so se istrski Italijani in
prvi priseljenci, v glavnem Istrani iz zaledja mest in ostali Primorci iz šir-
še regije, povezali v skupino »mi« nasproti »drugim«. Tako eni kot drugi
poudarjajo sobivanje med obema etnijama, kar so poudarili tako Italijani
kot primorski priseljenci, »drugi« so zanje vsi kasnejši množični priseljen-
ci, »ultimativni drugi« pa so priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugo-
slavije. Tako Marko iz družine tržaških »povratnikov«, ki je bila ena prvih
priseljenih, seveda, dvojezična in učiteljskega staleža, poudarja, da je bilo
sobivanje z Italijani povsem harmonično:
⁷ Ta primerjava bo v nadaljevanju vzpostavljena s strani a r r s financiranem projektu j 5-
2 5 71 pod vodstvom Alekseja Kalca »Migracije in družbene spremembe v primerjalni per-
spektivi: primer zahodne Slovenije po drugi svetovni vojni.«
214
med njimi tudi t. i. »povratnike«, ki so pred fašizmom zbežali v Jugoslavijo
in se »vrnili« v slovenski del Istre, pri čemer so zadnje skupine navajane
sobivanja z Italijani. Poleg njih so še slovenski priseljenci iz kontinentalne
Slovenije in priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, pri čemer
se tudi tu kaže razlika med tistimi, ki so prišli prej, in onimi, ki so prišli
pozneje. Zaradi tako kompleksne družbene situacije, na katero je vplival
tudi razpad Jugoslavije v 90. letih, bom v nadaljevanju poskusila nakazati
nekatera primarna spoznanja o občutenju pripadnosti in doma, vendar je
jasno, da bi bile potrebne še nadaljnje raziskave. Kot že v začetku rečeno,
sem se z raziskavo osredotočila najprej na italijanske in slovenske prise-
ljence, manj sogovornikov je bilo iz južnih republik nekdanje Jugoslavije,
skoraj nič od teh pa iz zadnjega vala priseljevanj v 60. in 70. letih. Prav v
vprašanju vzpostavljanja nove družbe v Istri po »eksodusu« se skriva še
velik potencial za nadaljnje raziskave, kjer bo zanimiva tudi primerjava z
Novo Gorico, ki je za razliko od istrskih mest načrtno nastala čisto na no-
vo, kot protiutež umanjkanju Gorice kot regionalnega centra zaradi nove
državne meje (Jerman 2008; Ramšak 2015).⁷
V predhodnem delu knjige je bilo pokazano, da so se Italijani, ki so ostali,
v svojem domačem okolju zaradi »eksodusa« in nove družbene realnosti,
novega prevladujočega jezika, drugačnega političnega sistema, prekinje-
ne socialne mreže počutili »doma, vendar tujci« (Hrobat Virloget 2015a;
Ballinger 2003). Iz večine v istrskih mestih so se spremenili v narodno-
stno manjšino, pa čeprav s priznanimi narodnostnimi pravicami. V prej-
šnjem poglavju smo videli, da se je prvotno nasprotje urbano-italijansko in
ruralno-slovansko preoblikovalo v »prvotno« naseljeni nasproti »drugim«
na osnovi »primarnosti« bivanja v kraju, pri čemer se je etnični element
razlikovanja opustil. Iz govorov je moč opaziti, da so se istrski Italijani in
prvi priseljenci, v glavnem Istrani iz zaledja mest in ostali Primorci iz šir-
še regije, povezali v skupino »mi« nasproti »drugim«. Tako eni kot drugi
poudarjajo sobivanje med obema etnijama, kar so poudarili tako Italijani
kot primorski priseljenci, »drugi« so zanje vsi kasnejši množični priseljen-
ci, »ultimativni drugi« pa so priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugo-
slavije. Tako Marko iz družine tržaških »povratnikov«, ki je bila ena prvih
priseljenih, seveda, dvojezična in učiteljskega staleža, poudarja, da je bilo
sobivanje z Italijani povsem harmonično:
⁷ Ta primerjava bo v nadaljevanju vzpostavljena s strani a r r s financiranem projektu j 5-
2 5 71 pod vodstvom Alekseja Kalca »Migracije in družbene spremembe v primerjalni per-
spektivi: primer zahodne Slovenije po drugi svetovni vojni.«
214
