Page 219 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 219
O pripadnosti in odnosu do okolja ter dediščine
smo prišli drugi. Tako da to se na novo ustvari in ni še popolnoma
izoblikovana identiteta.⁸
Kot je pokazano zgoraj, so priseljenci, ne glede na to, od kod so prihajali,
sploh pa njihovi otroci, v svojih mestih odkrivali nove koščke zakopane,
njim neznane, lahko bi rekli prikrite, zamolčane preteklosti ali po drugi
strani zanemarjene preteklosti . . . Preteklosti, do katere jim ni bilo mar,
saj je bila v očeh odraslih to preteklost »drugih«, v prevladujoči percepciji
fašistov. Podobno izkušnjo odkrivanja sledov nekdanjih prebivalcev mest
podaja Lucija, prav tako hči zgodnjih primorskih priseljencev, ki se je iz
Kopra leta 1955 z družino preselila v stanovanje vile v Izoli:
So bili Italijani [. . .]. Vem pa, da smo se mi kot otroci igrali na izolskem
vrtu in da smo na več mestih mal pokopali in smo privlekli krasne
koščke porcelana, barvastega stekla in da so povedali, da so domači-
ni iz tega stanovanja, kjer smo mi živeli, samo pred nami sta bili še
dve slovenski družini [imena], potem smo prišli pa mi. Torej, poprej,
prejšnji lastniki so pobegnili, in ker niso mogli vsega odnesti, so raz-
bili posode, kristale in so zakopali globoko noter. In če bi kdaj ornk
prekopali vrt, bi kdo ve kaj še našli. [. . .] In mi smo se potem igrali in
vem, da mi doma niso pustili se s tem igrati, ker je bilo razbito in bi
se lahko urezala. In potem so bili taki, recimo četrt krožnika, ampak
to je bil pravi porcelan. Od tod imam jaz te modro-bele itn. To je to.
Ampak še bolj fino je bilo, z nekimi zlatimi bordurami, pa ena skledi-
ca je bila skoraj čisto cela. Ampak jaz imam najbolj v spominu enega
zelo, zelo tankega porcelana, ki je bil take kremaste barve in tako si
ga videl skozi in je imel zgoraj tanko zlato in debelo črto. In tisto sem
se kregala, češ tisto pa je moje.
Na kupe predmetov iz dragega porcelana kot nemih ostankov molčeče
preteklosti izseljenih je shranjenih v depojih Regionalnega muzeja Koper,
kolikor nam je povedala etnologinja Tina Novak Pucer. Ob tem podatku
se mi je postavilo vprašanje, koliko se pri teh muzealskih predmetnih kla-
sifikacijah dopušča prostor empatičnemu razumevanju kot branju zadnjih
sledi nekdanjih prebivalcev, ki so sicer lahko odnesli mnogo premoženja
⁸ Intervju sta v študijskem letu 2016/1917 opravila Nikita Meden in Boris Meglič v okviru
predmeta Praktikum dediščine na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primor-
skem.
217
smo prišli drugi. Tako da to se na novo ustvari in ni še popolnoma
izoblikovana identiteta.⁸
Kot je pokazano zgoraj, so priseljenci, ne glede na to, od kod so prihajali,
sploh pa njihovi otroci, v svojih mestih odkrivali nove koščke zakopane,
njim neznane, lahko bi rekli prikrite, zamolčane preteklosti ali po drugi
strani zanemarjene preteklosti . . . Preteklosti, do katere jim ni bilo mar,
saj je bila v očeh odraslih to preteklost »drugih«, v prevladujoči percepciji
fašistov. Podobno izkušnjo odkrivanja sledov nekdanjih prebivalcev mest
podaja Lucija, prav tako hči zgodnjih primorskih priseljencev, ki se je iz
Kopra leta 1955 z družino preselila v stanovanje vile v Izoli:
So bili Italijani [. . .]. Vem pa, da smo se mi kot otroci igrali na izolskem
vrtu in da smo na več mestih mal pokopali in smo privlekli krasne
koščke porcelana, barvastega stekla in da so povedali, da so domači-
ni iz tega stanovanja, kjer smo mi živeli, samo pred nami sta bili še
dve slovenski družini [imena], potem smo prišli pa mi. Torej, poprej,
prejšnji lastniki so pobegnili, in ker niso mogli vsega odnesti, so raz-
bili posode, kristale in so zakopali globoko noter. In če bi kdaj ornk
prekopali vrt, bi kdo ve kaj še našli. [. . .] In mi smo se potem igrali in
vem, da mi doma niso pustili se s tem igrati, ker je bilo razbito in bi
se lahko urezala. In potem so bili taki, recimo četrt krožnika, ampak
to je bil pravi porcelan. Od tod imam jaz te modro-bele itn. To je to.
Ampak še bolj fino je bilo, z nekimi zlatimi bordurami, pa ena skledi-
ca je bila skoraj čisto cela. Ampak jaz imam najbolj v spominu enega
zelo, zelo tankega porcelana, ki je bil take kremaste barve in tako si
ga videl skozi in je imel zgoraj tanko zlato in debelo črto. In tisto sem
se kregala, češ tisto pa je moje.
Na kupe predmetov iz dragega porcelana kot nemih ostankov molčeče
preteklosti izseljenih je shranjenih v depojih Regionalnega muzeja Koper,
kolikor nam je povedala etnologinja Tina Novak Pucer. Ob tem podatku
se mi je postavilo vprašanje, koliko se pri teh muzealskih predmetnih kla-
sifikacijah dopušča prostor empatičnemu razumevanju kot branju zadnjih
sledi nekdanjih prebivalcev, ki so sicer lahko odnesli mnogo premoženja
⁸ Intervju sta v študijskem letu 2016/1917 opravila Nikita Meden in Boris Meglič v okviru
predmeta Praktikum dediščine na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primor-
skem.
217
