Page 221 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 221
O pripadnosti in odnosu do okolja ter dediščine
Leto 1956, trening
koprske veslačice pred
glavnim koprskim
pomolom
sem se vkopal in nisem mogel naprej. Ta moj sorodnik me je vlekel
in klical, »Pa daj, kaj ti je, kaj čakaš . . .«. Nisem mogel niti dihati, kot
da se dušim na suhem!!! Toliko sem se ustrašil te velike vode! Brez
konca! Tu ni druge obale tam . . . To je zame bilo doživetje, tega nikoli
ne bom pozabil. Nisem znal niti plavati! In potem malo po malo sem
se prilagajal morju [v Luki je delal s pogledom na morje].
Zanimiva je opazka Dijane Harčević Čatić,⁹ soavtorice dokumentarnega
filma, iz katerega zgoraj navajamo odlomek pričevanja, da so nekateri pri-
seljenci, pri čemer je bilo govora predvsem o Bošnjakih, še naprej le živeli
ob morju, drugi pa so se naučili živeti z njim.¹⁰ Po pripovedih sodeč je bilo
morje tisto, ki je najbolj presenečalo priseljence, nevajene tega prostran-
stva. Nekateri so celo pripovedovali, da so v nevednosti ljudje celo posku-
sili piti vodo iz morja, tako kot, recimo, Emir, katerega starši so v zgodnjih
letih prišli iz Kosova:
Govorim leta ’53, takrat, ko so prihajali Slovenci. So prihajali tle na-
polnit, ker tle je blo prazno, treba prinesti ljudi in so pač prihajali.
Ljudje, ki so prihajali iz notranje Slovenije, sploh niso vedli, kaj je
morje. Niso vedli, da obstaja, in oče mi je povedal, da nekateri so šli
pit to vodo. »Mama, mama, ta voda je slana.« »Prekleti Italijani, so
nam zastrupli vodo.« Živa resnica, veste, če nekdo ne pozna nič . . .
⁹ Kot italijanske govore sem tudi govore v bosanščini prevedla v slovenščino.
¹⁰ Diskusija po ogledu filma Tujec na svojem (2015) v okviru predmeta Etnologija Evrope na
f h š u p, dne 7. aprila 2021.
219
Leto 1956, trening
koprske veslačice pred
glavnim koprskim
pomolom
sem se vkopal in nisem mogel naprej. Ta moj sorodnik me je vlekel
in klical, »Pa daj, kaj ti je, kaj čakaš . . .«. Nisem mogel niti dihati, kot
da se dušim na suhem!!! Toliko sem se ustrašil te velike vode! Brez
konca! Tu ni druge obale tam . . . To je zame bilo doživetje, tega nikoli
ne bom pozabil. Nisem znal niti plavati! In potem malo po malo sem
se prilagajal morju [v Luki je delal s pogledom na morje].
Zanimiva je opazka Dijane Harčević Čatić,⁹ soavtorice dokumentarnega
filma, iz katerega zgoraj navajamo odlomek pričevanja, da so nekateri pri-
seljenci, pri čemer je bilo govora predvsem o Bošnjakih, še naprej le živeli
ob morju, drugi pa so se naučili živeti z njim.¹⁰ Po pripovedih sodeč je bilo
morje tisto, ki je najbolj presenečalo priseljence, nevajene tega prostran-
stva. Nekateri so celo pripovedovali, da so v nevednosti ljudje celo posku-
sili piti vodo iz morja, tako kot, recimo, Emir, katerega starši so v zgodnjih
letih prišli iz Kosova:
Govorim leta ’53, takrat, ko so prihajali Slovenci. So prihajali tle na-
polnit, ker tle je blo prazno, treba prinesti ljudi in so pač prihajali.
Ljudje, ki so prihajali iz notranje Slovenije, sploh niso vedli, kaj je
morje. Niso vedli, da obstaja, in oče mi je povedal, da nekateri so šli
pit to vodo. »Mama, mama, ta voda je slana.« »Prekleti Italijani, so
nam zastrupli vodo.« Živa resnica, veste, če nekdo ne pozna nič . . .
⁹ Kot italijanske govore sem tudi govore v bosanščini prevedla v slovenščino.
¹⁰ Diskusija po ogledu filma Tujec na svojem (2015) v okviru predmeta Etnologija Evrope na
f h š u p, dne 7. aprila 2021.
219
