Page 81 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 81
Fluidnost, hibridnost etničnih identifikacij v Istri
Moj mož . . . Ko so prišli iz Italije, ker so se morali odločiti, kam gre-
do, in so se določili ostati v Jugoslaviji. [. . .] Je prišel en kamion iz
Kopra leta 1945 s prikolico, polno fantov. 35 jih je bilo. In jih niso niti
obdržali tu, veš, poslali so jih v Pulj, Reko, Bosno, vse ločiti, ker niso
smeli imeti teh ljudi ob meji.
Jugoslavija je italijanske delavce v potrebi po delovni sili sprejela odpr-
tih rok, saj so ostala mesta v času »eksodusa« izpraznjena, še posebno Reka
in Pulj. Kakor koli, kot je izkusil tudi moj sogovornik, ki se je po izkušnji
Golega otoka vrnil v Italijo, se je prigoda slabo zaključila, saj je večina teh
italijanskih komunistov v sporu z Informbirojem leta 1948 zavzela stališče
proti Titu, zaradi česar so jugoslovanskim oblastem postali sumljivi vsi ita-
lijanski komunisti, nekateri od njih pa so to drago plačali z internacijo na
Golem otoku,³ nekateri z drugimi preganjalskimi praksami, od odpuščanj,
prisilnih izselitev, pretepov do delovnih taborišč, tako da se jih je večina vr-
nila nazaj v Italijo (Pupo 2015, 33–34; Purini 2010, 263–272; Nemec 2012b,
188).
Fluidnost, hibridnost etničnih identifikacij v Istri
Pri vsem preštevanju etničnih Italijanov na eni strani in etničnih Sloven-
cev in Hrvatov na drugi strani, ki jih je zajel val »eksodusa«, se je potreb-
no najprej vprašati, koliko je lahko zanesljivo preštevanje tako izmuzljivih
etničnih identitet v multikulturnem obmejnem okolju, kjer je večina prebi-
valstva govorila vsaj dva dialekta in kjer se je samo v 20. stoletju zamenjalo
pet nacionalnih držav (Avstro-Ogrska, Italija, Jugoslavija, Svobodno trža-
ško ozemlje, Slovenija/Hrvaška), prebivalstvo pa je doživelo tudi nasilno
fašistično politiko denacionalizacije oz. poitalijančenje. Kot je bilo pokaza-
no že pri cenzusih 19. stoletja, ki v tako multikulturnem okolju ne morejo
dajati realnih podatkov o etnični pripadnosti (D’Alessio 2008), velja enako
tudi za etnično preštevanje v 20. stoletju.
Mnogi Istrani so hkrati z optiranjem namreč izbrali ali celo prilagodili
nacionalno identiteto svojim željam po migraciji. Po mnenju slovenskega
zgodovinarja Sandija Volka (2004, 32–35) je »eksodus« z optiranjem ozna-
čeval odločilne trenutke v izbiri nacionalne identitete oz. asimilacijsko pre-
lomnico, ko se je v denacionalizirajočem procesu nejasno število Hrvatov
in Slovencev odločilo za italijansko identiteto. Izbrati italijansko identite-
³ Približno stopetdeset iz Reke in Istre, kar je precejšnje število glede na italijansko skupnost
(Purini 2010, 271).
79
Moj mož . . . Ko so prišli iz Italije, ker so se morali odločiti, kam gre-
do, in so se določili ostati v Jugoslaviji. [. . .] Je prišel en kamion iz
Kopra leta 1945 s prikolico, polno fantov. 35 jih je bilo. In jih niso niti
obdržali tu, veš, poslali so jih v Pulj, Reko, Bosno, vse ločiti, ker niso
smeli imeti teh ljudi ob meji.
Jugoslavija je italijanske delavce v potrebi po delovni sili sprejela odpr-
tih rok, saj so ostala mesta v času »eksodusa« izpraznjena, še posebno Reka
in Pulj. Kakor koli, kot je izkusil tudi moj sogovornik, ki se je po izkušnji
Golega otoka vrnil v Italijo, se je prigoda slabo zaključila, saj je večina teh
italijanskih komunistov v sporu z Informbirojem leta 1948 zavzela stališče
proti Titu, zaradi česar so jugoslovanskim oblastem postali sumljivi vsi ita-
lijanski komunisti, nekateri od njih pa so to drago plačali z internacijo na
Golem otoku,³ nekateri z drugimi preganjalskimi praksami, od odpuščanj,
prisilnih izselitev, pretepov do delovnih taborišč, tako da se jih je večina vr-
nila nazaj v Italijo (Pupo 2015, 33–34; Purini 2010, 263–272; Nemec 2012b,
188).
Fluidnost, hibridnost etničnih identifikacij v Istri
Pri vsem preštevanju etničnih Italijanov na eni strani in etničnih Sloven-
cev in Hrvatov na drugi strani, ki jih je zajel val »eksodusa«, se je potreb-
no najprej vprašati, koliko je lahko zanesljivo preštevanje tako izmuzljivih
etničnih identitet v multikulturnem obmejnem okolju, kjer je večina prebi-
valstva govorila vsaj dva dialekta in kjer se je samo v 20. stoletju zamenjalo
pet nacionalnih držav (Avstro-Ogrska, Italija, Jugoslavija, Svobodno trža-
ško ozemlje, Slovenija/Hrvaška), prebivalstvo pa je doživelo tudi nasilno
fašistično politiko denacionalizacije oz. poitalijančenje. Kot je bilo pokaza-
no že pri cenzusih 19. stoletja, ki v tako multikulturnem okolju ne morejo
dajati realnih podatkov o etnični pripadnosti (D’Alessio 2008), velja enako
tudi za etnično preštevanje v 20. stoletju.
Mnogi Istrani so hkrati z optiranjem namreč izbrali ali celo prilagodili
nacionalno identiteto svojim željam po migraciji. Po mnenju slovenskega
zgodovinarja Sandija Volka (2004, 32–35) je »eksodus« z optiranjem ozna-
čeval odločilne trenutke v izbiri nacionalne identitete oz. asimilacijsko pre-
lomnico, ko se je v denacionalizirajočem procesu nejasno število Hrvatov
in Slovencev odločilo za italijansko identiteto. Izbrati italijansko identite-
³ Približno stopetdeset iz Reke in Istre, kar je precejšnje število glede na italijansko skupnost
(Purini 2010, 271).
79
