Page 86 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 86
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
Vmes so bili otroci ali pravnuki ljudi, ki so šele v začetku moje mla-
dosti dojeli, da so bodisi Italijani ali pa Hrvati oziroma Slovenci, a jih
je potem, ko jih je splet pristranosti in hujskanja, kakršna sta se po-
rodila prav ob tem vsiljenem odkritju, ob tej prav tako vsiljeni izbiri,
prisilil, da svoje prvotno prepričanje bodisi potrdijo ali pa zavržejo.
Ta nedefiniranost oz. fluidnost identitet je bila razvidna iz večine pogo-
vorov. Tako Claudio iz slovenske protifašistične družine na moje vprašanje,
ali je domačin, začne razpravo o zadregah Istranov z nacionalnimi identi-
fikacijami:
Ja. Domačin . . . Ehh . . . Nekdo me vpraša, od kod si? Si Slovenec, Hr-
vat, ali kaj si? Jaz sem Istrijan. Kot Kraševci pravijo, ja, mi smo Kra-
ševci. [. . .] Mi smo pa Istrijani. Smo ena taka mešanca . . . Vsak ško-
renj v zgodovini je tlačil to zemljo. In vsak je nekaj pustil. Ali seme
ali kulturo ali karkoli. In tako da, včasih je težko tudi prav definirati,
kaj si.
V tem pritisku etničnega identificiranja s strani držav se Istrani vedno
znova sklicujejo prvenstveno na regionalno identiteto, istrsko, ki naj bi
za razliko od uniformne nacionalne identitete poudarila multikulturnost.
Vendar se pri simbolnih mejah tudi ta multikulturna identiteta naslanja na
avtohtonistične premise in, kot bo vidno v nadaljevanju, je do vseh »drugih
z Balkana«, pa tudi vseh tistih izven regije, izključujoča (Ballinger 2003,
245–65; Orlić 2008).
S pripombo, »Slovenci smo postali«, je Giovanni, gospod iz slovenske
družine, poročen z italijansko domačinko, nazorno ponazoril to, kar an-
tropologi in zgodovinarji pišejo o invencijah nacionalnih identitet. V pri-
merjavi s konstrukcijo identitete, ki nakazuje nastajanje nečesa povsem
novega, izraz invencija sugerira nastajanje nečesa, kar naj bi sicer v takšni
ali drugačni obliki obstajalo že prej. Sicer obstaja tudi izraz prebujanje na-
cionalne identitete, vendar je za humanistiko precej neuporaben, saj pred-
videva inherentno teorijo o »dolgem spancu« (Baskar 2002, 181).
Slovencev, veste, koliko je bilo . . . Slovenci smo postali . . . Prej nismo
rekli, da smo Slovenci. Kot si rojen, si rojen pod Italijo, si Italijan. Če si
rojen pod Avstrijo, prej so bili rojeni še pod Avstrijo, so bili Avstrijci.
Ampak tu Istrijani, mi smo bili kot Istrijani – narod, kot je Štajerc,
Dolenc, mi smo Istrijani. Samo ti, ki so meščani iz Pirana, čim ko so
bili ven iz Pirana, so bili že sciavi, že drugi narod, ni bil »njihov«. Ker
84
Vmes so bili otroci ali pravnuki ljudi, ki so šele v začetku moje mla-
dosti dojeli, da so bodisi Italijani ali pa Hrvati oziroma Slovenci, a jih
je potem, ko jih je splet pristranosti in hujskanja, kakršna sta se po-
rodila prav ob tem vsiljenem odkritju, ob tej prav tako vsiljeni izbiri,
prisilil, da svoje prvotno prepričanje bodisi potrdijo ali pa zavržejo.
Ta nedefiniranost oz. fluidnost identitet je bila razvidna iz večine pogo-
vorov. Tako Claudio iz slovenske protifašistične družine na moje vprašanje,
ali je domačin, začne razpravo o zadregah Istranov z nacionalnimi identi-
fikacijami:
Ja. Domačin . . . Ehh . . . Nekdo me vpraša, od kod si? Si Slovenec, Hr-
vat, ali kaj si? Jaz sem Istrijan. Kot Kraševci pravijo, ja, mi smo Kra-
ševci. [. . .] Mi smo pa Istrijani. Smo ena taka mešanca . . . Vsak ško-
renj v zgodovini je tlačil to zemljo. In vsak je nekaj pustil. Ali seme
ali kulturo ali karkoli. In tako da, včasih je težko tudi prav definirati,
kaj si.
V tem pritisku etničnega identificiranja s strani držav se Istrani vedno
znova sklicujejo prvenstveno na regionalno identiteto, istrsko, ki naj bi
za razliko od uniformne nacionalne identitete poudarila multikulturnost.
Vendar se pri simbolnih mejah tudi ta multikulturna identiteta naslanja na
avtohtonistične premise in, kot bo vidno v nadaljevanju, je do vseh »drugih
z Balkana«, pa tudi vseh tistih izven regije, izključujoča (Ballinger 2003,
245–65; Orlić 2008).
S pripombo, »Slovenci smo postali«, je Giovanni, gospod iz slovenske
družine, poročen z italijansko domačinko, nazorno ponazoril to, kar an-
tropologi in zgodovinarji pišejo o invencijah nacionalnih identitet. V pri-
merjavi s konstrukcijo identitete, ki nakazuje nastajanje nečesa povsem
novega, izraz invencija sugerira nastajanje nečesa, kar naj bi sicer v takšni
ali drugačni obliki obstajalo že prej. Sicer obstaja tudi izraz prebujanje na-
cionalne identitete, vendar je za humanistiko precej neuporaben, saj pred-
videva inherentno teorijo o »dolgem spancu« (Baskar 2002, 181).
Slovencev, veste, koliko je bilo . . . Slovenci smo postali . . . Prej nismo
rekli, da smo Slovenci. Kot si rojen, si rojen pod Italijo, si Italijan. Če si
rojen pod Avstrijo, prej so bili rojeni še pod Avstrijo, so bili Avstrijci.
Ampak tu Istrijani, mi smo bili kot Istrijani – narod, kot je Štajerc,
Dolenc, mi smo Istrijani. Samo ti, ki so meščani iz Pirana, čim ko so
bili ven iz Pirana, so bili že sciavi, že drugi narod, ni bil »njihov«. Ker
84
