Page 84 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 84
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
vosti glede prihodnjih mej in nacionalnih suverenosti, je mogoče zaslediti
»nacionalno indiferentnost« običajnih ljudi, v glavnem kmetov, ki so še po
vojni zavračali klasifikacijo na nacionalni osnovi. Tako (najprej) italijanske
kot (potem) jugoslovanske oblasti so uporabljale (in spreminjale) priim-
ke kot dokaz nacionalnosti in lingvistične pripadnosti Istri, pri čemer pa
ljudje v menjavi priimka niso nujno prepoznavali dokaza svoje nacionalne
pripadnosti. Jugoslovanske oblasti so se zavedale problema asimilacije slo-
vanskega elementa v italijansko kulturo v času dvajsetletnega fašizma, pri
čemer so poskušale izkoreniniti občutek »inferiornosti« in »ponovno zbu-
diti« »slovanske« množice. Z namenom dokazati »slovanski značaj« Istre je
bil narejen popis prebivalstva leta 1945, pri katerem Mila Orlić opaža pre-
cejšen delež tistih, ki so zavrnili nacionalno identifikacijo, na primer kar
30 v občini Buje/Buie. Razvidno je, da ni mogoče vzpostaviti nikakršne
povezave med izjavami o pripadnosti in vsakdanjo rabo jezika. V odgovoru
na nacionalizirajoče italijansko zgodovinjenje s poudarkom nasprotij vas :
mesto, Slovani : Italijani je že jugoslovanski politik Josip Smodlaka izpo-
stavil raznovrstne, fluidne, nedefinirane identifikacije v Istri, njihovo hi-
bridnost, spremenljivost, kjer ni glavno vprašanje, »ali sem Slovan ali Ita-
lijan, temveč, pod kom bom bolje živel, pod Italijo ali Jugoslavijo?« Tako tu-
di možnost optiranja ni pomenila le potrditev lastnih politično-ideoloških
prepričanj, temveč tudi iskanje družbenih in ekonomskih strategij z na-
menom pridobitve materialnih prednosti ali poklicnih možnosti v iskanju
boljšega življenja. Po mnenju avtorice vzroki za migracije niso bili le v na-
cionalni pripadnosti, saj so te od 50. let naprej vse bolj spominjale na mno-
žične premike prebivalstva v sredozemski Evropi iz podeželja v mesta, iz
revnih predelov v industrializirane (Orlić 2019, 565–569, 571–572, 575–583).
O teh spremenljivih identitetah v Istri, ki se v potrebi po preživetju pri-
lagajajo vsakokratnim družbenim oblastem, mi je pripovedoval Giuseppe
iz etnično mešane družine. Ko je bilo okolje naklonjeno italijanščini, so v
solinah govorili italijansko, saj je slovensko pomenilo manjvredno, ko je
vodstvo postalo slovensko, pa so se temu prilagodili z občevanjem v slo-
venščini:
In potem so govorili italijansko in vsak se ni hotel pokazat, da je Slo-
venec, a je bil Slovenec. Zato, ker je bil malo »malvišto« [slabo gle-
dano, negativno pojmovano], se reče. So malo gledali postrani. Za se
npr. King (2002), Judson (2006), Bjork (2008), Zahra (2008; 2010), Bjork idr. (2016), Van
Ginderachter in Fox (2019), na kar me je prijazno opozorila Mila Orlić.
82
vosti glede prihodnjih mej in nacionalnih suverenosti, je mogoče zaslediti
»nacionalno indiferentnost« običajnih ljudi, v glavnem kmetov, ki so še po
vojni zavračali klasifikacijo na nacionalni osnovi. Tako (najprej) italijanske
kot (potem) jugoslovanske oblasti so uporabljale (in spreminjale) priim-
ke kot dokaz nacionalnosti in lingvistične pripadnosti Istri, pri čemer pa
ljudje v menjavi priimka niso nujno prepoznavali dokaza svoje nacionalne
pripadnosti. Jugoslovanske oblasti so se zavedale problema asimilacije slo-
vanskega elementa v italijansko kulturo v času dvajsetletnega fašizma, pri
čemer so poskušale izkoreniniti občutek »inferiornosti« in »ponovno zbu-
diti« »slovanske« množice. Z namenom dokazati »slovanski značaj« Istre je
bil narejen popis prebivalstva leta 1945, pri katerem Mila Orlić opaža pre-
cejšen delež tistih, ki so zavrnili nacionalno identifikacijo, na primer kar
30 v občini Buje/Buie. Razvidno je, da ni mogoče vzpostaviti nikakršne
povezave med izjavami o pripadnosti in vsakdanjo rabo jezika. V odgovoru
na nacionalizirajoče italijansko zgodovinjenje s poudarkom nasprotij vas :
mesto, Slovani : Italijani je že jugoslovanski politik Josip Smodlaka izpo-
stavil raznovrstne, fluidne, nedefinirane identifikacije v Istri, njihovo hi-
bridnost, spremenljivost, kjer ni glavno vprašanje, »ali sem Slovan ali Ita-
lijan, temveč, pod kom bom bolje živel, pod Italijo ali Jugoslavijo?« Tako tu-
di možnost optiranja ni pomenila le potrditev lastnih politično-ideoloških
prepričanj, temveč tudi iskanje družbenih in ekonomskih strategij z na-
menom pridobitve materialnih prednosti ali poklicnih možnosti v iskanju
boljšega življenja. Po mnenju avtorice vzroki za migracije niso bili le v na-
cionalni pripadnosti, saj so te od 50. let naprej vse bolj spominjale na mno-
žične premike prebivalstva v sredozemski Evropi iz podeželja v mesta, iz
revnih predelov v industrializirane (Orlić 2019, 565–569, 571–572, 575–583).
O teh spremenljivih identitetah v Istri, ki se v potrebi po preživetju pri-
lagajajo vsakokratnim družbenim oblastem, mi je pripovedoval Giuseppe
iz etnično mešane družine. Ko je bilo okolje naklonjeno italijanščini, so v
solinah govorili italijansko, saj je slovensko pomenilo manjvredno, ko je
vodstvo postalo slovensko, pa so se temu prilagodili z občevanjem v slo-
venščini:
In potem so govorili italijansko in vsak se ni hotel pokazat, da je Slo-
venec, a je bil Slovenec. Zato, ker je bil malo »malvišto« [slabo gle-
dano, negativno pojmovano], se reče. So malo gledali postrani. Za se
npr. King (2002), Judson (2006), Bjork (2008), Zahra (2008; 2010), Bjork idr. (2016), Van
Ginderachter in Fox (2019), na kar me je prijazno opozorila Mila Orlić.
82
