Page 85 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 85
Fluidnost, hibridnost etničnih identifikacij v Istri
ne dat, so govorili italijansko, sej nič ne škodi, ne, če znaš dva jezika.
In tako je blo tudi pri nas, ko smo delali v solinah, vsi smo govorili
italijansko. Potem so začeli pa slovensko, ki so prihajali, vodstvo je
prihajalo iz Slovenije.
In tako nadaljuje, iz prej italijanskih šol je bil poslan v slovensko, češ
gojiti je potrebno slovenski jezik. In tako se je prilagodil novi nacionalni
etiketi, tokrat slovenski:
[O fašistih iz Piran, ki jih Pirančani niso marali in so zbežali:] In po-
tem je bla ta mržnja, potem so začeli, ker so jo znali . . . Te, ki so pa
prihajali iz Ljubljane, ker smo imeli učitelje iz Ljubljane . . . Ko sem
jaz bil v šoli, so nas dali v slovensko šolo, da smo materni jezik. Da
govorimo, »Mi smo Slovenci in vi moraste imat . . .« Tako so nam da-
li v glavo, da smo Slovenci. In, bon, in smo Slovenci. Zaradi mene je
vseeno, kaj smo, ker tle smo imeli pod vsako državo, jaz nisem niti
vedel, kaj je, ko sem bil mlajši, kaj sem vedel jaz. In ko sem govoril,
sem govoril zato, ker moja mama je prišla dol. Alora, moj oče je mogu
po slovensko govorit.
Podobno fluidnost nacionalnih identitet je na slovensko-hrvaški zazna-
la tudi etnologinja Lidija Nikočević (2003, 104), ko so prebivalci Pasjaka
nad Reko govorili o svojih izkušnjah prilagajanja trenutnim političnim in
družbenim okoliščinam (str. 98):
Včasih smo imeli slovenskega duhovnika v vasi in včasih hrvaškega.
Ko je prišel slovenski duhovnik, je rekel: »Vi ste seveda Slovenci.« Re-
kli smo mu, da smo. Ampak hrvaški duhovnik nam je rekel, da smo
Hrvati. Tudi z njim smo se strinjali. Edino, kar smo vedeli, je, da ni-
smo Italijani, saj v začetku ni nihče razumel italijansko.⁵
O fluidnosti oz. hibridnosti istrskih identitet pogosto pišejo istrski pisa-
telji. Fulvio Tomizza v romanu Boljše življenje ponazori spremenljive iden-
tifikacije ljudi, ki so včasih prostovoljne, drugič vsiljene, ko se življenj ljudi
ob mejah prilaščajo vsakokratne menjujoče državne oblasti v svojo korist
oz. ko morajo ljudje na svoji široki paleti identitet in jezikov reducirati iz-
biro na en sam osiromašen vidik samega sebe (Tomizza 1980, 316):
⁵ Iz angleščine prevedla avtorica knjige.
83
ne dat, so govorili italijansko, sej nič ne škodi, ne, če znaš dva jezika.
In tako je blo tudi pri nas, ko smo delali v solinah, vsi smo govorili
italijansko. Potem so začeli pa slovensko, ki so prihajali, vodstvo je
prihajalo iz Slovenije.
In tako nadaljuje, iz prej italijanskih šol je bil poslan v slovensko, češ
gojiti je potrebno slovenski jezik. In tako se je prilagodil novi nacionalni
etiketi, tokrat slovenski:
[O fašistih iz Piran, ki jih Pirančani niso marali in so zbežali:] In po-
tem je bla ta mržnja, potem so začeli, ker so jo znali . . . Te, ki so pa
prihajali iz Ljubljane, ker smo imeli učitelje iz Ljubljane . . . Ko sem
jaz bil v šoli, so nas dali v slovensko šolo, da smo materni jezik. Da
govorimo, »Mi smo Slovenci in vi moraste imat . . .« Tako so nam da-
li v glavo, da smo Slovenci. In, bon, in smo Slovenci. Zaradi mene je
vseeno, kaj smo, ker tle smo imeli pod vsako državo, jaz nisem niti
vedel, kaj je, ko sem bil mlajši, kaj sem vedel jaz. In ko sem govoril,
sem govoril zato, ker moja mama je prišla dol. Alora, moj oče je mogu
po slovensko govorit.
Podobno fluidnost nacionalnih identitet je na slovensko-hrvaški zazna-
la tudi etnologinja Lidija Nikočević (2003, 104), ko so prebivalci Pasjaka
nad Reko govorili o svojih izkušnjah prilagajanja trenutnim političnim in
družbenim okoliščinam (str. 98):
Včasih smo imeli slovenskega duhovnika v vasi in včasih hrvaškega.
Ko je prišel slovenski duhovnik, je rekel: »Vi ste seveda Slovenci.« Re-
kli smo mu, da smo. Ampak hrvaški duhovnik nam je rekel, da smo
Hrvati. Tudi z njim smo se strinjali. Edino, kar smo vedeli, je, da ni-
smo Italijani, saj v začetku ni nihče razumel italijansko.⁵
O fluidnosti oz. hibridnosti istrskih identitet pogosto pišejo istrski pisa-
telji. Fulvio Tomizza v romanu Boljše življenje ponazori spremenljive iden-
tifikacije ljudi, ki so včasih prostovoljne, drugič vsiljene, ko se življenj ljudi
ob mejah prilaščajo vsakokratne menjujoče državne oblasti v svojo korist
oz. ko morajo ljudje na svoji široki paleti identitet in jezikov reducirati iz-
biro na en sam osiromašen vidik samega sebe (Tomizza 1980, 316):
⁵ Iz angleščine prevedla avtorica knjige.
83
