Page 94 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 94
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
Italijane . . . On je hodil v slovensko šolo v Luciji. [. . .] Oče, ki so mu
rekli, pojdi v Piran, si narediti izkaznico, pejdi se vpisat v fascio. [. . .]
Skratka, ni šel. Drugi dan je dobil delovno knjižico.
Tudi Claudijev brat Rafael izkusil neupogljivost očeta pod fašističnim re-
žimom, ko mu je kot oče zažgal edino v šoli dobljeno obleko, ker je bila
fašistična:
[O befani:] Ja, to obdarja otroke. Je rekel [op. učitelj]: »Kaj želiš? Eno
majico ali pa obleko od figlio della lupa?« To je obleka za mlajše dečke,
ampak kaj je bilo. So bile dokolenke, so bile hlače, je bila srajca in je
bila kapa. In jaz nisem imel nič, »sinjor maestro«, sem rekel, »želim
figlio della lupa«. Ker sem vedel, da bom oblečen. In res sem to dobil,
sem prinesel domov, moj oče je to vzel in je vrgel v štedilnik. Je rekel:
»Ti ne boš fašist!« Sem bil otrok! Jaz sem želel bit oblečen! Nisem še
kapiral tega, ker on je bil bolestno proti fašizmu . . . Tako je, ne . . .
Za razliko od Claudievega očeta je sicer manjšina ljudi v skrbi za lastno
preživetje vseeno pristopila k fašistični politiki (Verginella 1995, 20–21;
Brumen 2000, 143–144). Vendar so tudi v tem primeru mnogi Italijani za-
radi antifašističnega odpora ravno tako ostali brez zaposlitve, kot je bilo v
primeru Elisabettinega očeta:
Mi smo iz italijanske družine, moj oče in moja mama. Tu smo, prav-
zaprav, moj oče nikoli ni hotel biti del fašizma. Antifašist rojen [. . .].
Ni hotel in jasno, ni imel zaposlitve, le občasna dela, ker če nimaš
izkaznice [fašistične], ne moreš . . .
Kot je bila slovenska identiteta konsolidirana v času več kot dvajsetlet-
nega fašističnega nasilnega raznarodovanja, je bila verjetno tudi italijanska
identiteta po nastopu jugoslovanskih oblasti zaradi ogroženosti v novem
jezikovnem in družbeno-kulturnem okolju okrepljena. Seveda je v medse-
bojnem sovraštvu močan pečat pustilo več kot dvajsetletno fašistično na-
silje. Iz intervjujev z Istrani v času prvih priseljevanj je razvidno, da je bilo
veliko medetničnega sovraštva, o čemer bo tekla beseda tudi v nadaljeva-
nju (Pahor 2007, 121):
[O Pirančanih:] In jaz nisem imela problemov z njimi, jaz jih nisem
sovražila. Italijan ali Slovenc, smo vsi ljudje. Ampak je bilo veliko so-
vraštva. »Tisti Italijanc!« Ali pa Italijani: »Guarda quel sciavo!«.
92
Italijane . . . On je hodil v slovensko šolo v Luciji. [. . .] Oče, ki so mu
rekli, pojdi v Piran, si narediti izkaznico, pejdi se vpisat v fascio. [. . .]
Skratka, ni šel. Drugi dan je dobil delovno knjižico.
Tudi Claudijev brat Rafael izkusil neupogljivost očeta pod fašističnim re-
žimom, ko mu je kot oče zažgal edino v šoli dobljeno obleko, ker je bila
fašistična:
[O befani:] Ja, to obdarja otroke. Je rekel [op. učitelj]: »Kaj želiš? Eno
majico ali pa obleko od figlio della lupa?« To je obleka za mlajše dečke,
ampak kaj je bilo. So bile dokolenke, so bile hlače, je bila srajca in je
bila kapa. In jaz nisem imel nič, »sinjor maestro«, sem rekel, »želim
figlio della lupa«. Ker sem vedel, da bom oblečen. In res sem to dobil,
sem prinesel domov, moj oče je to vzel in je vrgel v štedilnik. Je rekel:
»Ti ne boš fašist!« Sem bil otrok! Jaz sem želel bit oblečen! Nisem še
kapiral tega, ker on je bil bolestno proti fašizmu . . . Tako je, ne . . .
Za razliko od Claudievega očeta je sicer manjšina ljudi v skrbi za lastno
preživetje vseeno pristopila k fašistični politiki (Verginella 1995, 20–21;
Brumen 2000, 143–144). Vendar so tudi v tem primeru mnogi Italijani za-
radi antifašističnega odpora ravno tako ostali brez zaposlitve, kot je bilo v
primeru Elisabettinega očeta:
Mi smo iz italijanske družine, moj oče in moja mama. Tu smo, prav-
zaprav, moj oče nikoli ni hotel biti del fašizma. Antifašist rojen [. . .].
Ni hotel in jasno, ni imel zaposlitve, le občasna dela, ker če nimaš
izkaznice [fašistične], ne moreš . . .
Kot je bila slovenska identiteta konsolidirana v času več kot dvajsetlet-
nega fašističnega nasilnega raznarodovanja, je bila verjetno tudi italijanska
identiteta po nastopu jugoslovanskih oblasti zaradi ogroženosti v novem
jezikovnem in družbeno-kulturnem okolju okrepljena. Seveda je v medse-
bojnem sovraštvu močan pečat pustilo več kot dvajsetletno fašistično na-
silje. Iz intervjujev z Istrani v času prvih priseljevanj je razvidno, da je bilo
veliko medetničnega sovraštva, o čemer bo tekla beseda tudi v nadaljeva-
nju (Pahor 2007, 121):
[O Pirančanih:] In jaz nisem imela problemov z njimi, jaz jih nisem
sovražila. Italijan ali Slovenc, smo vsi ljudje. Ampak je bilo veliko so-
vraštva. »Tisti Italijanc!« Ali pa Italijani: »Guarda quel sciavo!«.
92
