Page 90 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 90
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
slovensko šolo, ker sta starša po odločitvi, da ostaneta, in zaradi zaposli-
tve v javni upravi presodila, da bo tako zanju bolje. Oče Italijan se je celo
toliko naučil slovenščine, da je bila doma glavni pogovorni jezik:⁶
Ja, no in pri nas doma so se potem odločili – itak so nas vpisali kot
Slovence, brata in mene –, so pač priporočali, da smo Slovenci, da smo
po mami. [Vprašanje, kdo je priporočal.] Ne, ne, verjetno moji mami
v službi, ker sta bla pač v upravi javne varnosti . . . Ne vem, takrat je
bla Udba, ne vem, kaj je blo to takrat, policija, ne vem točno. No in
so pač priporočali, da če smo tukaj . . . In potem se je tudi moj oče . . .
To pa mu ni blo nikoli žal. On je vedno rekel: »Glej, jaz sem se odločil,
da bom ostal tukaj, sem se odločil za Jugoslavijo. Ni mi žal. Sem se
odločil tudi to, da sta vidva Slovenca, sem sprejel, da sta pač po ma-
mi.« Danes me pa ljudje, srečujem ljudi, ki me sprašujejo, ko vidijo
moj priimek, zakaj sem Slovenka.
Loredana se spominja, da je oče zelo trpel zaradi pritiskov na identiteto
in ob doživljanju »eksodusa« najbližjih, med drugim edinega člana družine,
brata, in se je zato iz javne uprave raje umaknil na samo v ribištvo:
[K]er se je odločil, da bo rajši na morju, ker je tam bolj mirno in manj
stresno in ne prihajaš v konflikt s politiko, pač s temi . . . Mogoče prav
s temi – kdo je Slovenc, kdo je Italijan, kaj ima ena kultura, kaj ma
druga kultura . . .
V tem pritisku izbiranja etničnosti, o čemer pišejo tudi istrski pisatelji,
se je tudi Loredanin oče zatekal v regionalno identiteto:
Vem, da enkrat so prišli anketirat, ko so bili popisi, in potem so rekli:
»Kaj ste?« Je rekel: »Jaz ne vem, kaj sem. Jaz sem Istran. Nisem ne
Italijan niti Slovenc, se ne čutim ne Italijana ne Slovenca.«
Asimilacijski pritisk je viden tudi pri najmlajši generaciji, ki je po govorih
sodeč prenašala zasmehovanja italijanstva na vsakdanji ravni. Ornellin sin,
šolan v italijanski šoli, tako trdi, da bo za njihovo dobro svoje otroke šolal
v slovenski šoli:
⁶ Zdi se, da bi tolikšno prilagodljivost identitete pri očetu lahko pripisali tudi temu, da je
zgodaj izgubil svoje starše italijanskega jezika in je bil vzgajan v slovenskih družinah. Sicer
pa sta starša hčerko najprej želela vpisati v italijansko šolo, vendar sta si v zadnjem trenutku
premislila, češ da jima šola ni bila všeč.
88
slovensko šolo, ker sta starša po odločitvi, da ostaneta, in zaradi zaposli-
tve v javni upravi presodila, da bo tako zanju bolje. Oče Italijan se je celo
toliko naučil slovenščine, da je bila doma glavni pogovorni jezik:⁶
Ja, no in pri nas doma so se potem odločili – itak so nas vpisali kot
Slovence, brata in mene –, so pač priporočali, da smo Slovenci, da smo
po mami. [Vprašanje, kdo je priporočal.] Ne, ne, verjetno moji mami
v službi, ker sta bla pač v upravi javne varnosti . . . Ne vem, takrat je
bla Udba, ne vem, kaj je blo to takrat, policija, ne vem točno. No in
so pač priporočali, da če smo tukaj . . . In potem se je tudi moj oče . . .
To pa mu ni blo nikoli žal. On je vedno rekel: »Glej, jaz sem se odločil,
da bom ostal tukaj, sem se odločil za Jugoslavijo. Ni mi žal. Sem se
odločil tudi to, da sta vidva Slovenca, sem sprejel, da sta pač po ma-
mi.« Danes me pa ljudje, srečujem ljudi, ki me sprašujejo, ko vidijo
moj priimek, zakaj sem Slovenka.
Loredana se spominja, da je oče zelo trpel zaradi pritiskov na identiteto
in ob doživljanju »eksodusa« najbližjih, med drugim edinega člana družine,
brata, in se je zato iz javne uprave raje umaknil na samo v ribištvo:
[K]er se je odločil, da bo rajši na morju, ker je tam bolj mirno in manj
stresno in ne prihajaš v konflikt s politiko, pač s temi . . . Mogoče prav
s temi – kdo je Slovenc, kdo je Italijan, kaj ima ena kultura, kaj ma
druga kultura . . .
V tem pritisku izbiranja etničnosti, o čemer pišejo tudi istrski pisatelji,
se je tudi Loredanin oče zatekal v regionalno identiteto:
Vem, da enkrat so prišli anketirat, ko so bili popisi, in potem so rekli:
»Kaj ste?« Je rekel: »Jaz ne vem, kaj sem. Jaz sem Istran. Nisem ne
Italijan niti Slovenc, se ne čutim ne Italijana ne Slovenca.«
Asimilacijski pritisk je viden tudi pri najmlajši generaciji, ki je po govorih
sodeč prenašala zasmehovanja italijanstva na vsakdanji ravni. Ornellin sin,
šolan v italijanski šoli, tako trdi, da bo za njihovo dobro svoje otroke šolal
v slovenski šoli:
⁶ Zdi se, da bi tolikšno prilagodljivost identitete pri očetu lahko pripisali tudi temu, da je
zgodaj izgubil svoje starše italijanskega jezika in je bil vzgajan v slovenskih družinah. Sicer
pa sta starša hčerko najprej želela vpisati v italijansko šolo, vendar sta si v zadnjem trenutku
premislila, češ da jima šola ni bila všeč.
88
