Page 82 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 82
5 Napotovanje v praksi
rov. Denimo, ko tuji inšpekcijski organ povprašuje po informacijah prek
imi, je to običajno v zvezi s posameznim delavcem, ki je v inšpekcijskem
pregledu, ali posameznim podjetjem, ki napotuje v njihovo državo. To-
vrstna izmenjava informacij (dokumentacija delavca, registracija podje-
tja itd.) po besedah naših sogovornikov poteka razmeroma učinkovito.
Ni pa prakse ustaljenega in usklajenega meddržavnega inšpekcijskega
nadzora, kot to po besedah našega sogovornika velja za nekatere druge
evropske države. Za Slovenijo torej zaenkrat velja, da je meddržavno
sodelovanje omejeno na reševanje individualnih primerov.
Nekaj intervjuvancev iz pristojnih inštitucij je omenilo sodelovanje v
Evropski mreži javnih služb za zaposlovanje (European Public Emplo-
yment Services – pe s Network), ki omogoča izmenjavo praks. Vendar
to sodelovanje ponovno ni sistemske narave. Meddržavno sodelovanje
je po besedah sogovornika z z r s z dokaj težavno, saj (razen sistema
i m i) formalne izmenjave informacij (npr. med slovenskimi in avstrij-
skimi zavodi za zaposlovanje) ni oziroma niso ustaljene.
Med intervjuvanci iz javnih institucij obstaja splošno soglasje, da bi
bilo treba napotitve delavcev bolje formalno urediti. Hkrati se večina
naših intervjuvancev strinja, da težava ne izhaja iz nacionalne zako-
nodaje, temveč iz pomanjkanja nadzora oziroma spremljanja kršitev.
Mnogi to razumejo kot posledico »samodejnega« nadzora pogojev za
izdajo potrdila a 1, premajhnega števila inšpektorjev za delo oziroma
umanjkanja temeljitejšega preverjanja in nadzora delodajalcev, ki svoje
delavce napotujejo v tujino.
Izzivi nadzornih institucij
Kot že povedano, sorazmerno majhno število inšpektorjev za delo v Slo-
veniji težko striktno nadzoruje tuje delodajalce glede upoštevanja slo-
venskih predpisov in zakonodaje. Naj ponovimo, da so sogovorniki eno-
tni v mnenjih glede ustreznosti slovenske zakonodaje, glavna vira težav
pa vidijo v ne dovolj strogem preverjanju pogojev pred izdajo potrdil a 1
in kasnejšem pomanjkljivem spremljanju kršitev na terenu. Nekaj sogo-
vornikov je bilo mnenja, da bi podatki o finančnih transakcijah, ki bi jih
primerjali z drugimi podatki iz obstoječih uradnih baz, pomagali iden-
tificirati delodajalce, ki iz različnih razlogov niso upravičeni do izdaje
potrdila a 1 za svoje zaposlene.
Ena od težav, ki so jo intervjuvanci večkrat izpostavili, se navezuje
na razveljavitev potrdil a 1. Pristojne institucije so namreč prejele nekaj
zahtevkov za preklic potrdil, ki so bila izdana v Sloveniji za delavce, na-
82
rov. Denimo, ko tuji inšpekcijski organ povprašuje po informacijah prek
imi, je to običajno v zvezi s posameznim delavcem, ki je v inšpekcijskem
pregledu, ali posameznim podjetjem, ki napotuje v njihovo državo. To-
vrstna izmenjava informacij (dokumentacija delavca, registracija podje-
tja itd.) po besedah naših sogovornikov poteka razmeroma učinkovito.
Ni pa prakse ustaljenega in usklajenega meddržavnega inšpekcijskega
nadzora, kot to po besedah našega sogovornika velja za nekatere druge
evropske države. Za Slovenijo torej zaenkrat velja, da je meddržavno
sodelovanje omejeno na reševanje individualnih primerov.
Nekaj intervjuvancev iz pristojnih inštitucij je omenilo sodelovanje v
Evropski mreži javnih služb za zaposlovanje (European Public Emplo-
yment Services – pe s Network), ki omogoča izmenjavo praks. Vendar
to sodelovanje ponovno ni sistemske narave. Meddržavno sodelovanje
je po besedah sogovornika z z r s z dokaj težavno, saj (razen sistema
i m i) formalne izmenjave informacij (npr. med slovenskimi in avstrij-
skimi zavodi za zaposlovanje) ni oziroma niso ustaljene.
Med intervjuvanci iz javnih institucij obstaja splošno soglasje, da bi
bilo treba napotitve delavcev bolje formalno urediti. Hkrati se večina
naših intervjuvancev strinja, da težava ne izhaja iz nacionalne zako-
nodaje, temveč iz pomanjkanja nadzora oziroma spremljanja kršitev.
Mnogi to razumejo kot posledico »samodejnega« nadzora pogojev za
izdajo potrdila a 1, premajhnega števila inšpektorjev za delo oziroma
umanjkanja temeljitejšega preverjanja in nadzora delodajalcev, ki svoje
delavce napotujejo v tujino.
Izzivi nadzornih institucij
Kot že povedano, sorazmerno majhno število inšpektorjev za delo v Slo-
veniji težko striktno nadzoruje tuje delodajalce glede upoštevanja slo-
venskih predpisov in zakonodaje. Naj ponovimo, da so sogovorniki eno-
tni v mnenjih glede ustreznosti slovenske zakonodaje, glavna vira težav
pa vidijo v ne dovolj strogem preverjanju pogojev pred izdajo potrdil a 1
in kasnejšem pomanjkljivem spremljanju kršitev na terenu. Nekaj sogo-
vornikov je bilo mnenja, da bi podatki o finančnih transakcijah, ki bi jih
primerjali z drugimi podatki iz obstoječih uradnih baz, pomagali iden-
tificirati delodajalce, ki iz različnih razlogov niso upravičeni do izdaje
potrdila a 1 za svoje zaposlene.
Ena od težav, ki so jo intervjuvanci večkrat izpostavili, se navezuje
na razveljavitev potrdil a 1. Pristojne institucije so namreč prejele nekaj
zahtevkov za preklic potrdil, ki so bila izdana v Sloveniji za delavce, na-
82
