Page 86 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 86
5 Napotovanje v praksi
cev pogosteje zapleten in dolgotrajnejši postopek. V naši raziskavi smo
identificirali številne izzive, s katerimi se srečujejo delodajalci v procesu
napotovanja in jih popisujemo v nadaljevanju.
Dostop do informacij
Eden najpogosteje navedenih izzivov (ki se lahko hitro spremeni v te-
žavo) je pridobivanje informacij, ki jih podjetja potrebujejo ob napoto-
vanju v druge države e u. Delodajalci lokalne predpise in zahteve ve-
činoma dojemajo kot zelo zapletene in nemalokrat potrebujejo pomoč
tako slovenskih agencij in služb kot tudi institucij ciljne države, da bi
speljali birokratske postopke. Podobna težava glede dostopa do infor-
macij oziroma pomanjkanja le-teh se pojavi med morebitnimi inšpek-
cijskimi pregledi, ko se delavci že nahajajo v državi napotitve. Kot je
izjavila intervjuvana oseba, se podjetja pred napotitvijo zelo pogosto
ne zavedajo dejstva, da je pridobivanje potrdila a 1 le en (razmeroma)
majhen korak v dolgem birokratskem postopku napotovanja, v katerem
je treba urediti in upoštevati različne prijave, registracije, pridobivanje
soglasij, davčne vidike, pogodbe, kasnejše pritožbe itd. Podjetja morajo
upoštevati ne le zakonodaje države zaposlitve, temveč tudi zakone in
druge predpise države napotitve, ki se lahko zelo razlikujejo od sloven-
skih. Če pa podjetje svoje delavce napotuje v več držav, trči ob dejstvo, da
se lahko predpisi med državami članicami eu močno razlikujejo. Eden
od naših sogovornikov je navedel, da se podjetja pogosto ne zavedajo,
da lahko od uradnih organov države napotitve prejmejo plačilni nalog,
vezan na napotovanje, eno ali dve leti po tem, ko so opravili storitev v
državi napotitve, ne vedoč, za kaj sploh gre.
Če povzamemo: delodajalcem se zagotavljanje skladnosti z zakono-
dajo različnih držav zdi precej zapletena naloga pri napotovanju – to še
posebej velja za majhna in srednje velika podjetja, ki nimajo potrebnega
znanja in se lahko zanašajo le na javno objavljene informacije ter lastne
vire, zato so pogosto prisiljena poiskati zunanjo strokovno pomoč. Če-
prav potrjujejo, da je v zadnjih letih o napotovanju delavcev dostopnih
vse več informacij in da so te v primerjavi s preteklimi leti danes lažje
dostopne, se še vedno strinjajo glede velikega obsega in zapletenosti
informacij. Kot so omenili nekateri od njih, kljub vse izčrpnejšim do-
stopnim informacijam o napotovanju določen del informacij še vedno
ni (enostavno) dostopen, npr. finančni (davčni) vidiki pa tudi nekateri
pravni vidiki (pred ali po napotitvi). Med delodajalci smo opazili tudi
določeno mero skepticizma glede prenosa Direktive 2018/957 in spre-
86
cev pogosteje zapleten in dolgotrajnejši postopek. V naši raziskavi smo
identificirali številne izzive, s katerimi se srečujejo delodajalci v procesu
napotovanja in jih popisujemo v nadaljevanju.
Dostop do informacij
Eden najpogosteje navedenih izzivov (ki se lahko hitro spremeni v te-
žavo) je pridobivanje informacij, ki jih podjetja potrebujejo ob napoto-
vanju v druge države e u. Delodajalci lokalne predpise in zahteve ve-
činoma dojemajo kot zelo zapletene in nemalokrat potrebujejo pomoč
tako slovenskih agencij in služb kot tudi institucij ciljne države, da bi
speljali birokratske postopke. Podobna težava glede dostopa do infor-
macij oziroma pomanjkanja le-teh se pojavi med morebitnimi inšpek-
cijskimi pregledi, ko se delavci že nahajajo v državi napotitve. Kot je
izjavila intervjuvana oseba, se podjetja pred napotitvijo zelo pogosto
ne zavedajo dejstva, da je pridobivanje potrdila a 1 le en (razmeroma)
majhen korak v dolgem birokratskem postopku napotovanja, v katerem
je treba urediti in upoštevati različne prijave, registracije, pridobivanje
soglasij, davčne vidike, pogodbe, kasnejše pritožbe itd. Podjetja morajo
upoštevati ne le zakonodaje države zaposlitve, temveč tudi zakone in
druge predpise države napotitve, ki se lahko zelo razlikujejo od sloven-
skih. Če pa podjetje svoje delavce napotuje v več držav, trči ob dejstvo, da
se lahko predpisi med državami članicami eu močno razlikujejo. Eden
od naših sogovornikov je navedel, da se podjetja pogosto ne zavedajo,
da lahko od uradnih organov države napotitve prejmejo plačilni nalog,
vezan na napotovanje, eno ali dve leti po tem, ko so opravili storitev v
državi napotitve, ne vedoč, za kaj sploh gre.
Če povzamemo: delodajalcem se zagotavljanje skladnosti z zakono-
dajo različnih držav zdi precej zapletena naloga pri napotovanju – to še
posebej velja za majhna in srednje velika podjetja, ki nimajo potrebnega
znanja in se lahko zanašajo le na javno objavljene informacije ter lastne
vire, zato so pogosto prisiljena poiskati zunanjo strokovno pomoč. Če-
prav potrjujejo, da je v zadnjih letih o napotovanju delavcev dostopnih
vse več informacij in da so te v primerjavi s preteklimi leti danes lažje
dostopne, se še vedno strinjajo glede velikega obsega in zapletenosti
informacij. Kot so omenili nekateri od njih, kljub vse izčrpnejšim do-
stopnim informacijam o napotovanju določen del informacij še vedno
ni (enostavno) dostopen, npr. finančni (davčni) vidiki pa tudi nekateri
pravni vidiki (pred ali po napotitvi). Med delodajalci smo opazili tudi
določeno mero skepticizma glede prenosa Direktive 2018/957 in spre-
86
