Page 11 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2025. Glasbena interpretacija: med umetniškim in znanstvenim┊Music Interpretation: Between the Artistic and the Scientific. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 8

glasbena interpretacija: med umetniškim in znanstvenim
temelječi izvajalski pristop, ki s samoreferenčnimi, pogosto narcističnimi
lastnostmi bolj kot na glasbenih postulatih temelji na načelu performansa,
je sicer značilen predvsem za popularno glasbo (U-Musik). Kako je takšen
pristop vplival na podobo klasične glasbe, je v skrajni obliki mogoče videti
na koncertih Vanesse Mae, Andréja Rieuja in številnih drugih kvaziinter-
pretov, ki se gibljejo v nekakšni sivi coni med U- in E-Musik. Da je eden iz-
med poglavitnih motivacijskih dejavnikov tovrstnih »zabavljačev« komer-
cialni, ni potrebno posebej poudarjati.
Ob zanikanju glasbenoavtonomnega in vse večji prevladi kapitala v
vseh porah družbenega življenja so estetski in drugi interpretativni krite-
riji pogosto povsem podrejeni kriteriju popularnosti, ki žal vse bolj posta-
ja edino zares relevantno merilo. Pa vendar kot v svoji monografiji Musical
Structure and Performance prikaže ustanovitelj in dolgoletni predsednik
Society for Music Theory, ameriški muzikolog Wallace Berry, strukturna in
tehnična kompleksnost klasičnega repertoarja do določene mere še vedno
omejujeta tovrstne apetite. 6
Na glasbeno-idejne specifike se v svojem bistvu osredotoča drugi,
manj komercialni in pretežno v glasbene zakonitosti usmerjeni interpre-
tativni pristop. Ta po Nicholasu Cooku temelji na platonistično-pozitivi-
7
stičnem dualizmu. Medtem ko platonistični koncept temelji na razisko-
vanju simbolnih, filozofskih ter metafizičnih pomenov, se pozitivistični
koncept osredotoča predvsem na analizo strukturnih kot tudi izvedbenih
okoliščin. V ospredju obeh je estetika Werktreu, torej zvestoba skladateljevi
ideji oziroma glasbi sami. Stravinski npr. govori o velikem načelu »podre-
8
ditve« izvajalca skladatelju. Tega naj bi predstavljal toscaninijevski inter-
pretativni pristop, v katerem ni prostora za individualno. Tako naj bi po
Adornovem mnenju Toscaninijevi strukturno do najmanjšega detajla pre-
mišljeni nastopi povsem zatrli bistvo simfoničnega dela. Posledično naj bi
zavoljo »namišljene objektivnosti« oz. pikolovsko vnaprej določene dina-
mike, fraziranj in sploh »zaščitniške osredotočenosti na delo«, brez upo-
števanja izvedbeno-interpretativnih tradicij, Toscanini v svojih nastopih
6 Wallace Berry, »Questions Arising in the Relations of Analysis to Performance«, v:
Wallace Berry, Musical Structure and Performance (New Haven, London: Yale Uni-
versity Press, 1989): 7–44.
7 Nicholas Cook, »Between art and science: Music as performance«, Journal of the Bri-
tish Academy 2 (2014): 1–25.
8 Igor Stravinsky, »The Performance of Music«, v Poetics of Music in the Form of Six
Lessons, prev. Arthur Knodel in Ingolf Dahl (Cambridge: Harvard University Press,
1947), 127.

11