Page 337 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2026 Skladateljska društva nekoč in danes.../Composers’ Societies Past and Present...

Povzetki
v Ljubljani. Prispevek si prizadeva opisati in kontekstualizirati 10-letno de-
lovanje Daneta Škerla v kulturnem življenju Sarajeva, s posebnim poudar-
kom na njegovem skladateljskem delu, in sicer z vidika kompozicijske teh-
nike in slogovnih tendenc. Škerl je bil poleg svoje pedagoške vloge močno
vpleten v družbeno in kulturno življenje Sarajeva kot sodelavec Radia Sa-
rajevo (kot svetovalec, snemalni inženir in dirigent) ter član različnih žirij,
forumov in združenj ter umetniških svetov, zlasti v Operi in Filharmoni-
ji Sarajevo. V tem obdobju je napisal več kot 20 del, večinoma simfonič-
nih, koncertantnih in vokalno-instrumentalnih. Na žanrsko raznolikost
Škerlovega opusa opozarjamo z analitičnim poudarkom na treh skladbah,
nastalih v treh različnih obdobjih, ki prikazujejo razvoj njegovega kompo-
zicijskega sloga: Pet skladb za klarinet in godala (1961), Simfonija št. 2 (1963)
in Bagatele za klavir (1968), ki kažejo na vztrajnost neoklasicistične usmeri-
tve kot trdne stilistične podlage, temelječe na evidentni zavezanosti speci-
fičnemu harmoničnemu središču in tematskemu načinu oblikovanja mate-
riala, pa tudi na pojav ekspresionističnih tendenc, izraženih skozi serialno
tehniko. Škerl je ostal zavezan »srednji poti« med tema težnjama, vendar
je treba pri tem upoštevati zgodovinski kontekst: niti bosansko-hercego-
vski skladatelji niti skladatelji iz drugih nekdanjih jugoslovanskih repub-
lik takrat niso izražali sodobnih, še manj pa avantgardnih tendenc, zato je
Škerl v svojem sarajevskem umetniškem obdobju izkazal drznost, ko je od-
piral nove perspektive v glasbeni kompoziciji ter prispeval k razvijajočemu
se trendu glasbenega eksperimentiranja.
Ključne besede: Dane Škerl, slovenski skladatelji, glasbena kultura v
Sarajevu, neoklasicistični slog, ekspresionistične težnje

Máté Hollós
Postati ali ne postati civilno združenje?
Pred letom 1989 je bilo Združenje madžarskih glasbenikov edina poklicna
organizacija za različne glasbene poklice v državi. Oddelki za skladatelje,
izvajalce, muzikologe, strokovnjake za izobraževanje in množično glasbo
so delovali na bolj ali manj ustrezni ravni. Ker glasba – v nasprotju z deni-
mo književnostjo – ni bila resnični predmet zanimanja politike, je bila od
sedemdesetih let mogoča relativna in vse večja svoboda. Čeprav je za umet-
nost vedno premalo sredstev, je bila zagotovljena solidna podpora za kon-
certno življenje, radijske posnetke in založništvo (založba je sodobne pro-
jekte financirala iz lastnih prihodkov).

337