Page 94 - Poštuvan, Vita (ur.). 2020. Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 94
ja Boben Bardutzky in Vita Poštuvan
Kadar je klient videti nemotiviran za spremembe ali za upoštevanje na-
svetov, lahko osebje predvideva, da je nekaj narobe in podvomi v možne
spremembe situacije. Predpostavke o nemotiviranem klientu so običajno
napačne, kajti nihče ni popolnoma nemotiviran. Izhodišče motivacijskega
intervjuja je ravno nasprotno, in sicer da je na motivacijo za spremembe
možno vplivati in je odvisna predvsem od odnosa terapevt – klient (Roll-
nick idr., 2008).
Vloga psihologa oz. terapevta pri motiviranju za spremembe
Način, kako se pogovarjamo s klienti, vpliva na njihovo osebno motivira-
nost za vedenjske spremembe in ima lahko ima dolgoročen vpliv na njihovo
zdravje. Namesto da privzema ideje o nemotiviranem klientu, naj bi se te-
rapevt oz. psiholog zavedal, da imamo vsi potrebe, želje, cilje, aspiracije,
četudi morda to na prvi pogled pri kakšem klientu ni takoj očitno (Roll-
nick idr., 2008).
Med terapevti in njihovimi pristopi obstajajo razlike. Miller in Taylor
(1980) sta sledila devetim terapevtom skozi šestmesečno obdobje, pri če-
mer so bili ocenjevani glede na svoj pristop. Rezultati študije so pokazali,
da so lahko z relativno dobro verjetnostjo napovedovali uspešnost terapije
(ki je bila namenjena zdravljenju odvisnosti od alkohola) glede na empa-
tičnost terapevta. Empatičnejši terapevti so imeli večjo verjetnost za po-
zitivne izide terapije, učinek pa se je obdržal tudi po enem letu (Miller in
Baca, 1983). Podobne študije so ponovili pri terapevtih, ki so uporabljali
konfrontacijski način, in ugotovili, da bolj ko je terapevt konfrontiral ljudi,
večja je bila verjetnost, da so klienti nadaljevali s pitjem (Miller idr., 1993).
Študije hkrati ugotavljajo tudi, da na odziv na terapijo lahko vpliva že
terapetov ton; vpliva je lahko pozitiven ali negativen, zato je v primerih si-
tuacij, kjer ni mogoče zagotoviti empatičnega odnosa, učinkovitejša upo-
raba pisnih materialov (Miller in Taylor, 1980). Chafetz idr. (1962; 1964) je
s sodelavci v dveh študijah ugotavljal vpliv empatičnosti na intoksicirane
kliente, sprejete na urgenci. Tisti, ki so bili deležni empatične terapevtske
seanse, so bili desetkrat bolj zainteresirani za zdravljenje odvisnosti (65–
78 ) v primerjavi s tistimi, ki so doživeli klasičen pristop zdravnika (tam
je bila odzivnost za zdravljenje med 5 in 6 ). Ko so spremljali vpliv takšnih
pogovorov na sprejeme v programe zdravljenja odvisnosti, je bila razlika še
večja (45–56 proti 1–0 ).
Pripravljenost za spremembe
Klienti se razlikujejo glede na pripravljenost za spreminjanje (DiClemente
in Prochaska, 1998; Prochaska idr., 1992; Miller in Butler, 2008; DiCle-
92
Kadar je klient videti nemotiviran za spremembe ali za upoštevanje na-
svetov, lahko osebje predvideva, da je nekaj narobe in podvomi v možne
spremembe situacije. Predpostavke o nemotiviranem klientu so običajno
napačne, kajti nihče ni popolnoma nemotiviran. Izhodišče motivacijskega
intervjuja je ravno nasprotno, in sicer da je na motivacijo za spremembe
možno vplivati in je odvisna predvsem od odnosa terapevt – klient (Roll-
nick idr., 2008).
Vloga psihologa oz. terapevta pri motiviranju za spremembe
Način, kako se pogovarjamo s klienti, vpliva na njihovo osebno motivira-
nost za vedenjske spremembe in ima lahko ima dolgoročen vpliv na njihovo
zdravje. Namesto da privzema ideje o nemotiviranem klientu, naj bi se te-
rapevt oz. psiholog zavedal, da imamo vsi potrebe, želje, cilje, aspiracije,
četudi morda to na prvi pogled pri kakšem klientu ni takoj očitno (Roll-
nick idr., 2008).
Med terapevti in njihovimi pristopi obstajajo razlike. Miller in Taylor
(1980) sta sledila devetim terapevtom skozi šestmesečno obdobje, pri če-
mer so bili ocenjevani glede na svoj pristop. Rezultati študije so pokazali,
da so lahko z relativno dobro verjetnostjo napovedovali uspešnost terapije
(ki je bila namenjena zdravljenju odvisnosti od alkohola) glede na empa-
tičnost terapevta. Empatičnejši terapevti so imeli večjo verjetnost za po-
zitivne izide terapije, učinek pa se je obdržal tudi po enem letu (Miller in
Baca, 1983). Podobne študije so ponovili pri terapevtih, ki so uporabljali
konfrontacijski način, in ugotovili, da bolj ko je terapevt konfrontiral ljudi,
večja je bila verjetnost, da so klienti nadaljevali s pitjem (Miller idr., 1993).
Študije hkrati ugotavljajo tudi, da na odziv na terapijo lahko vpliva že
terapetov ton; vpliva je lahko pozitiven ali negativen, zato je v primerih si-
tuacij, kjer ni mogoče zagotoviti empatičnega odnosa, učinkovitejša upo-
raba pisnih materialov (Miller in Taylor, 1980). Chafetz idr. (1962; 1964) je
s sodelavci v dveh študijah ugotavljal vpliv empatičnosti na intoksicirane
kliente, sprejete na urgenci. Tisti, ki so bili deležni empatične terapevtske
seanse, so bili desetkrat bolj zainteresirani za zdravljenje odvisnosti (65–
78 ) v primerjavi s tistimi, ki so doživeli klasičen pristop zdravnika (tam
je bila odzivnost za zdravljenje med 5 in 6 ). Ko so spremljali vpliv takšnih
pogovorov na sprejeme v programe zdravljenja odvisnosti, je bila razlika še
večja (45–56 proti 1–0 ).
Pripravljenost za spremembe
Klienti se razlikujejo glede na pripravljenost za spreminjanje (DiClemente
in Prochaska, 1998; Prochaska idr., 1992; Miller in Butler, 2008; DiCle-
92
